Nevarnost nenevarnih zgodb

Villy Sørensen, Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe. Prev. Tina Štrancar. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Stopinje)

Sanja Podržaj

Pred nami je zbirka z zavajajočim naslovom – zgodbe izpod peresa prominentnega danskega pisatelja in filozofa so vse prej kot nenevarne. Kljub igrivi lahkotnosti premorejo kritično ostrino, utegnejo pa nas celo pahniti v globoko brezno bivanjskih vprašanj.

Villy Sørensen je svoj umetniški izraz našel v obliki kratke zgodbe. Zbirka Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe je reprezentativen izbor sedmih zgodb iz dveh tematsko sorodnih zbirk, Sørensenovega prvenca Čudne zgodbe (1953) in zbirke Nenevarne zgodbe (1955). Kasneje je izdal še tretjo zbirko Skrbniške zgodbe (1964), poleg tega pa je napisal številna filozofska dela, zato ni nenavadno, da njegova literarna dela preveva eksistencialistična misel, ki je bila zanj najbolj formativna. Ta se pomeša s pravljičnimi in mitičnimi elementi, in tako lahko Sørensenove zgodbe beremo kot nekakšne moderne legende. To je še posebej izrazito pri zgodbah iz avtorjevega prvenca – »Tiger v kuhinji«, »Neznano drevo«, »Dvojčka« in »Umor«.

V teh zgodbah avtor raziskuje človeško naravo in njeno dvojnost, ki mnogokrat pomeni tudi protislovnost. V zgodbi »Dvojčka« na primer sledimo življenjski usodi bratov dvojčkov, ki sta si tako blizu, da sta pravzaprav eno, a po smrti staršev se morata ločiti in s trebuhom za kruhom oditi v svet. To lahko beremo kot prispodobo odraščanja, ko si naši čustvena in racionalna plat vse pogosteje prihajata v navzkriž. Tisto, kar želimo narediti, se pogosto razlikuje od tistega, kar moramo narediti. Če obeh plati svoje psihe ne zmoremo uskladiti, kot se ne moreta uskladiti ponovno združena brata, ki sta bila nekoč neločljiva, je to lahko pogubno – dvojčka se nikakor ne moreta ponovno zediniti in to ju nazadnje pogubi.

Sørensen se očitno navezuje na psihoanalizo, posebej jungovsko vejo, ki se ukvarja z arhetipi, velik vpliv pa zanj predstavljajo tudi mnogokrat psihoanalitično interpretirana dela Hansa Christiana Andersena, ki je tudi njegov najljubši avtor. Mnoge Sørensenove zgodbe se zato berejo kot pravljice, v njih namreč odkriva nezavedne, mnogokrat tudi potlačene vsebine človeške psihe. In tako kot se v pravljicah pogosto pojavljajo živali, ki predstavljajo nagone in skrite želje, je takšna tudi vloga živali v Sørensenovih zgodbah, kot sta na primer »Tiger v kuhinji« in »Pot domov«.

»Pot domov« tematizira travmo, ki jo predstavljajo psi. Tigri, ki se nenadoma začnejo pojavljati v domovih ljudi, pa v zgodbi »Tiger v kuhinji« simbolizirajo potlačene instinkte in želje. Tudi tu kot glavna junaka nastopata dva brata – bolj učeni in racionalni Steen in zasanjani romantik Fif. Steen se ni zmožen soočiti z absurdnostjo situacije, ko se sredi materine kuhinje od neznano kod pojavi tiger. Opremi se s čelado in puško, medtem ko se Fif sprašuje, ali ni tiger nemara začarani princ, ki išče odrešitev. Ko ugotovijo, da so tigri postali splošna nadloga, se Steen loti reševanja težave s pomočjo znanosti in tehnike – ne zanima ga toliko, od kod so tigri prišli, ampak kako se jih znebiti. Fif pa se za tigre zanima na drugačen način, želi jih razumeti, zato mu jih tudi uspe ukrotiti. Zgodba močno spominja na »Piskača iz Hamelina«, Fif namreč z igranjem na flavto zvabi tigre iz okupiranih domov, da mu sledijo vse do živalskega vrta, ki postane njihova ječa. Ljudje so mu sprva hvaležni, postane pravi heroj in na lepem uživa spoštovanje, ki ga je dotlej lahko le zavidal svojemu izobraženemu bratu. Vendar pa ljudje sčasoma začnejo pogrešati tigre in romantizirati obdobje, ko so se ti naselili v njihovih hišah, za glavnega krivca, ki jih je oropal preljubih tigrov, pa med njimi obvelja Fif, v katerega zato usmerijo vso svojo jezo. Tigre nazadnje osvobodijo in zgodba se lahko zopet prične od začetka. Čeprav je Fif veliko pisal o tem, kako uspešno živeti s tigrom, imamo na koncu zgodbe občutek, da se ljudje pravzaprav niso veliko naučili in vidijo samo dobre plati tigrov, ne pa tudi tega, da je treba v srečno življenje s tigrom vložiti veliko truda – tako kot je mnogokrat naporno usklajevati želje z realnostjo ali odlagati hipni užitek, da bi tako dosegli neki višji cilj, ki nam bi prinesel trajnejše zadovoljstvo. Zdi se, da bodo ljudje v zgodbi kmalu spet potrebovali odrešenika, ki jim bo ponudil hitro in enostavno rešitev za soočanje s to razdvojenostjo.

Ob branju te skoraj mitične zgodbe bi težko verjeli, da se je Sørensena prijel vzdevek »danski Kafka«, vendar postane povezava popolnoma jasna ob prebiranju zgodb, kot je »Umor«, kjer je absurdnost prignana do skrajnosti. Lahko bi rekli, da »Umor«, s podnaslovom »Kafkovska idila«, predstavlja poklon Kafkovemu Procesu in hkrati utemelji Sørensena kot pionirja literarnega modernizma na Danskem. Gre za detektivko, v kateri pa detektivi ne razrešujejo umora – glavni junak zgodbe postaja vse bolj in bolj razdražen, saj se njegovi sodelavci vrtijo v krogih filozofskih in teoretskih debat o umoru nasploh, kar razumejo kot neke vrste pripravo na razreševanje konkretnega umora, ki se nenehno prelaga v prihodnost. Protagonistova nestrpnost vzbuja napeto pričakovanje začetka preiskave, razkritja zločina, razrešitve, a zaman. Tako kot Kafkov K je tudi kriminalist v Umoru popolnoma neveden: ne ve, zakaj se je znašel na mestu kriminalista in zakaj mu je bil dodeljen primer, ki naj bi bil z njim še posebej povezan. Glavni junak naj bi bil za preiskavo ključen, a ima med vsemi sodelavci najmanj informacij – popolnoma je odvisen od njih in njihovih besed, ki pa so v popolnem nasprotju s tem, kar doživlja sam. Nazadnje ga, iz njemu prav tako neznanega razloga, od primera odpustijo. Umor, o katerem ne vemo ničesar, naj bi bil razrešen, a tudi za to ne dobimo potrditve ne bralke in bralci ne odpuščeni kriminalist.

Zgodbe »Trgovec«, »Pot domov« in »Izginula pisma«, iz Sørensenove druge zbirke, sicer ohranjajo za avtorja značilni skrajno absurdni ton, a so manj filozofske, bolj je izražena njihova socialna in družbeno kritična nota. V zgodbi »Trgovec« imamo na primer opravka s prav posebnim trgovcem, ki točno ve, kaj ljudje, ki pridejo v njegovo trgovino, zares potrebujejo. Vendar ljudje pogosto delujemo iz želje, in ne iz dejanske potrebe. Že res, da vdajanje vzgibom vsakršnih želja vodi v nespametne odločitve in napake, ki jih lahko kasneje obžalujemo. Prav tako lahko doživimo veliko žalost in razočaranje, če želje ne moremo zadovoljiti. Ampak ni vedno tako – pomislimo, kako pusto in dolgočasno bi bilo življenje, če bi zadovoljevali le svoje potrebe. Ne nazadnje – ali niso ravno zadovoljene potrebe osnova za to, da lahko svobodno sledimo zadovoljevanju želja in tako dosegamo višje cilje v življenju? Trgovec želi ljudem pomagati, a njegov dober namen, da bi ljudi zaščitil, jih hkrati omejuje. Temu njegovemu paternalističnemu pristopu nasprotuje njegov sin, ki želi tudi sam živeti drugače kot oče.

Zgoraj podane interpretacije seveda niso izčrpne, vse zgodbe v zbirki so namreč izjemno večplastne in kompleksne, v njih lahko pozoren bralec odkrije veliko simbolov, prispodob, filozofskih konceptov in vprašanj, ki lahko razumevanje vodijo v različne smeri. Jezik je na prvi pogled preprost in mestoma arhaičen, saj posnema jezik pravljic, a hkrati poln besednih iger, ki še dodatno namigujejo na večpomenskost zgodb. Vse to pa postavlja problem, ko želimo izluščiti pomen. Zato je morda bolj primerno, da obrnemo perspektivo: morda namen Sørensenovih zgodb ni, da nam nekaj sporočijo, podajo tak ali drugačen nauk, temveč da sprožijo spraševanje in razmislek. Kot smo že omenili, lahko zgodbe razumemo kot moderne legende. Te zaobrnejo smisel klasičnih mitov in legend, ki govorijo o nekem višjem smislu, idealu, ki osmišlja človekovo delovanje in življenje, prizadevanje, celo trpljenje. Te moderne legende pa izrisujejo svet, ki je izpraznjen tega smisla. Zgodbe so polne simbolizma, tako polne, da v bralcu zbujajo zbeganost in negotovost, saj ob njihovem razvozlavanju naletimo na številna protislovja. K zgodbam se tradicionalno zatekamo zato, da bi v njih našli smisel in s tem uteho, te »nenevarne« zgodbe pa imajo ravno nasproten učinek, saj odražajo nesmiselnost in absurdnost človeškega stanja ter predstavljajo odraz modernega sveta, ki je izpraznjen vse metafizike, sveta, v katerem je bog mrtev, simboli in rituali pa ne pomenijo nič več. In prav zato so vse prej kot nenevarne.

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Sanja Podržaj je magistrica primerjalne književnosti in filozofije, ki trenutno piše še magistrsko delo iz založništva. Je strastna bralka, ki svoje refleksije rada tudi zapiše in deli z drugimi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povprečnost brez tragike

    Sanja Podržaj

    Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

  • »V prisotnosti njegovega veličanstva kralja si nihče ne upa dvigniti pogleda«

    Aljaž Krivec

    Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

Izdelava: Pika vejica