Prerez vojne družbe

Kratkoprozni prvenec mozambiškega avtorja Mie Couta Znočeni glasovi je v izvirniku izšel leta 1986, sredi državljanske vojne, ki je v tej nekdanji portugalski koloniji divjala med letoma 1977 in 1992. Avtor si ne zastavi ambicioznega projekta razložiti vojno, pojasniti sam izvor nasilja. Odmevi in posledice dolgotrajnega spopada so sicer močno prisotni tudi v zbirki, ki v dvanajstih zgodbah zariše življenja ljudi z družbenega roba. Med liki srečamo osirotelega pastirčka, ostarel zakonski par na podeželju, ki so ga otroci že zapustili, priseljenko s Kitajske, in še bi lahko naštevala. Couto vojne ne postavlja v ospredje skozi pripovedi o bitkah ali neposrednem političnem dogajanju, namesto tega prepleta njene posledice z intimnimi zgodbami likov, ki so sami proizvod protislovnega sveta. Tako denimo v zgodbo »Dan, ko se je razpočil Mabata-bata« vstopimo s prizorom, ko se med pašnjo iz sprva neznanega razloga razpoči bik, šele kasneje pa izvemo, da je stopil na mino. Sprožilni dogodek zgodbe tako omogoči suspenz, ki se v nadaljevanju spretno in postopno razreši v pripoved o pastirju, ki si želi obiskovati šolo, a mu stric tega ne dovoli, dokler tisti dan uspešno domov ne prižene preostanka živine, ki ni stopila na mino.

Posebej izstopa jezik zbirke. Coutova proza je tekoča, pogosto eliptična in predvsem polna bogatih podob in metafor. Stavki tako valovijo z ritmom, srečamo pa se tudi z nenavadnimi tvorjenkami (»v nevidju«, na primer). V nelinearnih pripovedih sobivata mit in resničnost, kar ustvari učinek nekakšnega prehodnega prostora, kjer vsakdanje življenje, vraževerje, zgodovina in domišljija organsko sobivajo.

Avtor Znočenih glasov v sleherni zgodbi spretno menja ton in perspektivo, tako se pomikamo od prvoosebnih pripovedi – ki so dovolj luknjičaste, da vzbudijo dvom o zanesljivosti pripovedovalčevih navedb – vse do bolj distanciranega drugoosebnega pripovedovalca. Ta raznolikost omogoča raziskovanje različnih človeških izkušenj in družbenih realnosti brez ponavljanja ali monotonosti. Couto nam ničesar ne razlaga, temveč vselej prepričljivo prikazuje, kar tudi najkrajšo med kratkimi zgodbami naredi živo in prepričljivo.

​​Kljub različnosti zgodb zbirka ohranja močan tematski okvir. Couto raziskuje, kako preteklost – osebna, družbena ali zgodovinska – še naprej preganja sedanjost, pogosto v tihih, a vseobsegajočih oblikah. Travme iz otroštva, izgube bližnjih in nevidne rane kolonialne zgodovine se vračajo kot ponavljajoči se motivi, ki oblikujejo odločitve, odnose in celo samopercepcijo likov. Spomini, izgube in posledice dolgotrajnega konflikta se prepletajo z vsakodnevnimi življenji likov, pri čemer intimne zgodbe posameznikov rabijo kot ogledalo širši družbeni resničnosti. Preteklost se pogosto vrača v obliki govoric, mitov in kolektivnih pripovedi, ki narekujejo vedenje likov. Hkrati zbirka prikazuje, kako se spoprijemajo z vraževerjem, kulturnimi normami in strahom – včasih jih sprejemajo kot samoumevne, drugič jih preoblikujejo ali izrabijo v svojo korist. Takšen preplet individualnih in kolektivnih izkušenj razkriva, kako močno so osebne usode vpete v širše zgodovinske tokove in kako se ti nikoli povsem ne ustavijo, temveč kot podzemna reka še naprej hranijo, a tudi spodkopavajo sedanjost.

Če se tekom zbirke ponekod bolj, spet drugje manj subtilno srečamo z liki različnih družbenih ozadij ter z različnih mest v rasnih in razrednih hierarhijah in če se ti z zadostno kontekstualizacijo in kompleksnostjo pokažejo tudi v medosebnih odnosih, pa je v delu Znočenih glasov vendarle mogoče izraziti vsaj manjši zadržek. V dveh zgodbah beremo o nasilju do žensk s strani njunih mož. Prva, »Saíde, vodena rihta«, govori o zakonskem paru, ki zaradi moževe neplodnosti nima otrok. Ker se mož zaradi tega sooča s sramom, se z ženo dogovori, da bo, dokler ne zanosi, spala z drugimi. Zatakne se, ko mož nikakor ne more sprejeti dejstva, da otrok ni njegov, kar se izrazi v njegovi hladnosti, predvsem do žene. Ta ga na neki točki zapusti, mož pa iz strahu pred sodbo vaščanov vsak večer s pasom in pestmi udarja v prazno, da bi se zdelo, kot da žene z otrokom ni iz hiše, ker je pretepena. Zgodba se v celoti osredotoča na sramoto, strah in družbeni položaj moškega, medtem ko je ženska perspektiva v veliki meri odsotna, njena izkušnja je torej drugotnega pomena.

Podobno se zgodi v zgodbi »Konec koncev, ni Carlota Gentila le poletela?«, v kateri moški s kropom polije in ubije svojo ženo, da bi preizkusil, ali je ptičarka. Čeprav zgodba kritično obravnava vraževerje, strah in uničujočo moč iracionalnih prepričanj, odpira tudi etična vprašanja. Nasilje nad žensko je osrednjega pomena za zaplet, njena perspektiva pa je povsem odsotna, s čimer se osredotoča na moško psihologijo in racionalizacijo. Iz feministične perspektive to utrjuje patriarhalne narative, v katerih trpljenje žensk rabi predvsem raziskovanju moških izkušenj.

Izpostavljeni zgodbi izstopata zlasti zato, ker je v zbirko vključena tudi zgodba »Patanjoka, zaljubljeni kačar«, ki spretno preplete dve perspektivi (nekdanjega) ljubezenskega para. Njuno razmerje se je ohladilo predvsem zaradi rasističnih pritiskov družbe, saj je ženska osamljena Kitajka v Mozambiku, moški pa se kot kačar, ki ga skupnost zaradi njegovih sposobnosti odganjanja kač spoštuje, več kot očitno poklopi v družbo. Ker ta zgodba v primerjavi z zgoraj izpostavljenima dobro ponazori obe perspektivi, se zdi škoda, da tovrstne senzibilnosti ne premorejo vse pripovedi zbirke.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.