Dan, ko se je razpočil Mabata-bata

Na vsem lepem se je bik razpočil. Razneslo ga je brez ene ga muuu. Po travi se je usula ploha bikovskih koscev in režnjev, zrnc in lističev. Iz mesa so nastali rdeči metulji. Iz kosti raztroseni novci. Rogovi so obviseli nekje na veji in se posnemajoč življenje pogugavali v nevidju vetra.

Osuplosti je bilo preveč za pastirčka Azariasa. Še pravkar je občudoval velikega lisca, ki so ga klicali Mabata bata. Bik se je pasel lenobno kot megla. Bil je največji v vsej čredi, kralj rogljadi, in Raul, lastnik prireje, se ga je namenil podariti za lobolo. Azarias je delal zanj, odkar je osirotel. Odhajal je pred zoro, da bi se goved napasla rane rose.

Pogledal je to smolo: razprhnjen bik, odmev tišine, sencaniča.

»Strela menda,« je pomislil.

A strela ni mogla biti. Nebo je bilo gladko, modrina brez madežna. Od kod naj bi šinil blisk? Ali pa je usekala zemlja?

Vprašujoče je prek drevesnih krošenj premeril obzorje. Morda pa ndlati, ptica gromovnica, še kroži pod svodom. Uprl je pogled v goro pred sabo. To je kraj, kjer domuje ndlati, tam, kjer se zbirajo vse reke, da se porodijo iz iste vodne volje. Ndlati biva v svojih štirih tajnih barvah in se pokaže le, ko na zahriplem nebu vzhrumijo oblaki. Tedaj ndlati zblazni kvišku v nebo. V višavah se odene v plame ne in ognjeno strmoglavlja nad zemeljska bitja. Včasih šine v tla in jih preluknja. Obždi v duplini in tam izlije svojo scalino.

Nekoč so se morali zateči k vedi starega vrača, da so iz kopali takšno gnezdo in odstranili kislinsko naslago. Mor da pa je Mabatabata stopil na kakšno zlonosno ostalino za ndlatijem. A kdo bo temu verjel? Stric že ne. Hotel bo videti poginulega bika ali pa vsaj dokaz o nesreči, ki ga je zadela. Videl je že, kako je, če živinče zadene strela: ostane zgorelo truplo, kupček pepela, ki prikliče v misel njegovo telo. Ogenj prežveči, ne pogoltne kar na mah, kot se je zgodilo tokrat.

Ozrl se je naokrog: druga živina se je v preplahu razkro pila po gošči. Iz pastirčkovih oči je primezel strah.

»Da ne bi hodil domov brez kakšne živali, Azarias. Samo to ti rečem: bolje zate, da ne.«

V ušesih mu je zasikala stričeva grožnja. Stiska mu je odžrla vso sapo. Kaj naj? Misli so mu begale kot sence, ne da bi našle izhod. Ni bilo druge: uiti, tvegati poti, kjer mu je vse neznano. Zbežati z nekega kraja pomeni odmreti od njega, in komu se bo tožilo po njem, ki premore le strgane hlače in staro naramno torbo? Ravnali so z njim slabše kot z živino. Podmladek drugih je smel v šolo. On pa ne, on ni bil podmladek. Delo ga je navsezgodaj iztrgalo postelji in ga povrnilo spancu šele, ko v njem ni bilo prav nič otroštva več. Igral se je le z živalmi: plaval v reki, oprijemajoč se Mabata bata za rep, stavil na boje med najmočnejšimi. Doma mu je stric prerokoval prihodnost:

»Kakor tale ves čas tiči med živadjo, se bo še poročil s kravo.«

In vsi v smeh in nič niso hoteli slišati o njegovi dušici, o njegovih poteptanih sanjah. Zatorej mu ni bilo nič žal, ko se je ozrl po polju, ki ga je zapuščal.

Preračunal je vsebino torbe: frača, nekaj umdonijevih jagod, zarjavel pipec. Za to revščino se ne more nikomur tožiti. Ubral jo je proti reki. Čutil je, da ne beži: le svojo pot začenja. Prispel je do reke in prečkal vodno mejo. Na onem bregu je postal v čakanju na sam ni vedel kaj.

Proti večeru je babica Carolina pričakala Raula že pri vra tih. Brž ko se je pojavil, je izstrelila, kar ji je ležalo na duši:

»Taka pozna ura, Azariasa pa še kar ni s čredo.«

»Kaj? Pošteno jih bo skupil kujon, ko bo nazaj.«

»Da ni kaj bilo, Raul? Strah me je, ti banditi …«

»Bile so kakšne njegove norčije, to je vse.«

Sedla sta na pletenjačo in povečerjala. Zatopila sta se v reči okrog lobola, priprav za svatbo. Tedaj pa je potrkalo na vrata. Raul je z vprašujočim pogledom proti babici Ca rolini vstal in odprl: bili so vojaki, trije.

»Dober večer, rabite kaj?«

»Dober večer. Prišli smo vas obvestit o dogodku: nocoj je razneslo mino. Nanjo je stopil bik. No, in ta bik je od te hiše.«

Drug vojak je dodal:

»Zanima nas, kje je njegov pastir.«

»Pastirja ravno čakava,« je odvrnil Raul. In zarobantil: »Banda preklemana!«

»Ko bo nazaj, bi radi govorili z njim, da nam pove, kako je prišlo do tega. Bolje, da nihče ne hodi proti gori. Na tisto stran so banditi nastavljali mine.«

Poslovili so se. Raul je obstal in se vrtel okrog svojih vprašanj. Mrha Azarias, kam se je vtaknil? In druga goved se je kar razkropila tam doli?

»Babica, ne morem takole čakati. Moram iti pogledat, kje je ta kujon. Najbrž je pustil, da se je čreda razbegnila. Zgnati bo treba živali, dokler je še zgodaj.«

»Ne moreš, Raul. Lej, kaj so rekli vojaki. Nevarno je.«

Preslišal jo je in jo mahnil v noč. Mar ima gošča pred mestje? Ima: koder je Azarias gnal živino. Ko se je Raul cefral skozi akacijevo vejevje, je priznal, da mali zna. Zemljo je imel v malem prstu, nihče se ni mogel kosati z njim.

Preračunal je, da se je pastirček sklenil zateči v dolino.

Dosegel je reko in se povzpel na skale. Z oblastnim gla som je zaukazal:

»Azarias, pridi nazaj. Azarias!«

Odgovarjala mu je le reka s svojim brzičastim žubore njem iz podtalja. Ničesar, koder je seglo oko. On pa je slutil skrivno navzočnost nečaka.

»Pokaži se, nič naj te ne bo strah. Ne bom te natepel,

obljubim.«

Krive obljube. Ne bo ga natepel: do smrti ga bo premlatil, brž ko bo zgnal živino. Za zdaj pa je sklenil sesti, kot somračna soha. Oči so se, privajene somraku, izkrcale na onem bregu. Tedaj je iz gošče zaslišal korake. Napel je ušesa.

»Azarias?«

Ni bil. Dosegel ga je Carolinin glas.

»Jaz sem, Raul.«

Prekleta starka, kaj hodi sem? Samo v napoto. Še na mino bo stopila, se vrgla v zrak, in kar je še huje, z njo bo razneslo še njega.

»Pojdi nazaj domov, babica!«

»Azarias ne bo hotel slišati, ko ga boš klical. Mene pa bo.«

In je udejanjila svojo gotovost in poklicala pastirja. Zadaj za sencami se je zarisala postava.

»Si ti, Azarias. Pridi nazaj k meni, greva domov.«

»Nočem, zbežal bom.«

Raul se je po štirih plazil dol s skale, pripravljen, da plane nečaku za vrat.

»Kam pa boš zbežal, sinko?«

»Nimam kam, babica.«

»Poba ima, da pride nazaj, pa če ga s palico, da se bo razletel na koščke,« se je pridušeno prenaglil Raul.

»Tiho, Raul. Tebi v življenju ni bilo hudega.« In spet pastirju: »Daj, sinko, le z mano. Nisi ti kriv, da je bik poginil. Daj, pomagaj stricu zgnati živino.«

»Ni treba. Tukaj pri meni je, čisto blizu.«

Raul je nezaupljivo vstal. Srce mu je bobnalo po prsih.

»Kako? Živina je tam?«

»Je.«

Namotal se je molk. Stric ni prav verjel, da je Azarias povedal po resnici.

»Nečak, si jo res? Zgnal živino?«

Babica je z nasmehom pomislila, da se bosta ta dva zdaj pobotala. Obljubila je malemu nagrado, naj le pove, kaj bi rad.

»Tvoj stric je zelo vesel. Povej, kaj bi rad. Vzel bo na znanje, kar ga boš prosil.«

Raulu se je zdelo, da bo najbolje, da tam in takrat vsemu pritrdi. Potem bo fantu že razjasnil utvare in vrnil se bo k svojim pašnim zadolžitvam.

»No, le reci, kaj bi.«

»Stric, grem naslednje leto lahko v šolo?«

Si je kar mislil. Ni govora. Če bi dovolil šolo, bi ostal brez gonjača za živino. A na licu mesta je bila na mestu dvoličnost, pa je lastni misli za hrbtom stisnil figo:

»Lahko, lahko.«

»Res, stric?«

»Glej ga, koliko ust pa imam?«

»Lahko še naprej pomagam z živino. V šolo se gre šele proti popoldnevu.«

»Drži. Ampak vse to se bova pomenila potem. Ajmo, greva.«

Pastirček se je izvil iz senc in pritekel po peščini, koder se je pretakala reka. Tedaj je slepeče zablisnilo, kot da je nočno poldne.

Pastirček je vpil vso to škrlatnino, tuleč ognjen vzbuh. Med mrvicami noči je videl, kako se spušča ndlati, ptica gromovnica.

Hotel je krikniti:

»Koga si prišel pristat, ndlati?«

A ni nič reklo nič. Ni reka utapljala njegovih besed: bil je sadež, iz katerega se je izcejala vsa barva, vse slušno, vse mučno. Vse naokrog se je zapiralo, celo reka je sodila sama svojemu toku, svet je ovijal tla v bele hlape.

»Si prišla pristat babico, revico, dobričino? Ali imaš rajši strica, ki se je naposled skesal in mi obeta kot pravi oče, ki mi je umrl?«

In še preden bi se ognjena ptica odločila, je Azarias stekel in jo objel, koder so pridrli njeni zublji.

 

Prevedla Katja Zakrajšek