Preveč univerzalnega

O zgodbi Krasnih dni morda ni treba reči veliko, saj je v svoji družinski drami na neki način univerzalna: Dušan Šauta, upokojen zdravnik in vdovec, želi na vsak način najti svojo hčer Lejo, ki jo iščejo tudi kriminalisti, saj naj bi bila priča umoru, pri čemer nam roman razgrne tudi njen odnos z ljubimcem Juntezom. Krasni dnevi preskakujejo med perspektivama Leje in Dušana, ki v končni fazi težita k soočenju z družinsko preteklostjo. Spočetka se roman spogleduje z žanrom kriminalke, saj se v njem hitro znajde truplo: in če nekako poznamo deležnike (morilec, priča, žrtev) in neki ohlapen razlog, zakaj je do zločina prišlo, Skubic položi pripovedno draž v razgrinjanje partikularij odnosov, povezanih z umorom, ki postane macguffin za pretresanje družinske zgodovine, krivde, zamer, neizrečenosti, ki pa v dialogu postajajo tudi predmet preseganja.

Prav pri univerzalnosti se začnejo prve težave. Za razumevanje družinske preteklosti Skubic vzame tri generacije, zato se seveda znajdemo tudi v Jugoslaviji in nekih družbenih okoliščinah, ki so ključno zaznamovale življenja ljudi: odmevi druge svetovne vojne, Informbiro in Tito vs. Stalin, Goli otok … Predvsem tu se zdi, da roman nastavi neko predpakirano zgodovino in k njej ne doda česa bistveno novega. Morda ima za to največ potenciala kazenska kolonija na Golem otoku, a roman daje vtis, kot da za to – kljub svoji dolžini – nima dovolj prostora. Zdi se namreč, kot da se Skubic preveč ukvarja z razlaganjem okvira in umeščenostjo likov vanj, da bi bralec le razumel kontekst. Kot da ima preveč dela s predstavljanjem ogrodja, da bi upovedal kompleksnost neke situacije v njeni partikularnosti.

Pri tem spomni na problem dveh sočasnih romanov, Kolesarja Marka Radmiloviča in Ekstradeviško Dušana Čatra. V svojem epskem zamahu (tudi omenjena obsegata več kot 400 strani) poskušata predelati neki zgodovinski moment slovenskega oziroma širšeregijskega prostora od druge svetovne vojne naprej z vpeljavo nekakšne družinske kronike, a je pri vsakem prisoten občutek, da se preveč trudita s postavljanjem razvidnega okvira, s pojasnjevanjem nekega obče znanega zgodovinskega konteksta, da skratka v literarno vnašata preveč zgodovinopisnega (ne da bi se pri tem recimo poigrala s samim zgodovinopisnim kodom). In čeprav so Krasni dnevi tako po strukturi kot po jeziku med omenjenimi najbolj dodelan in inovativen roman, imajo še vedno problem, da se do nekih občih zgodovinskih točk obnašajo, kot da jih bo bralec prvič srečal šele s tem romanom. Zdi se, da v takih trenutkih Skubic premalo privije svojo povečavo: da nam sicer predstavi usodo nekega lika v zgodovinskih okoliščinah, a da se temu liku še vedno ne posveti toliko, da bi se prebil do specifično partikularne usode; ravno ta partikularnost bi šele dosegla učinek univerzalnega.

Podoben problem se pokaže v odnosu dveh ljubimcev, Leje in Junteza, kjer je prav tako utelešena neka predvidljiva ljubezenska afera – s tem obratom, da prihajata iz dveh različnih svetov oziroma socialnega položaja in ozadja, saj je Juntez voznik kamiona, Leja pa kulturna delavka. A tudi ko roman upoveduje epizode iz njunega odnosa, se zdi, kot da ostaja na neki vmesni univerzalno-partikularni ravni. Zdi se, kot da nič, kar se jima zgodi, ni specifično njuno; kot da sta žanrsko preigravanje nekega znanega vzorca. Kot da je tisto, kar manjka, veliki plan, ki bi približal specifično njun odnos, užitke, brezna, dvome, veseljačenja. Preprosteje rečeno: odnos med Lejo in Juntezom je le redko intriganten, čeprav se zdi, da bi moral biti.

Skozi celoten roman je prisoten občutek, da nam Skubic slika portrete nekih intimnih odnosov, a kot da se ne spusti zares v brezno te intimnosti: kot da ostaja na ravni neke univerzalne intimnosti, nekih potez intimnosti, ki jih lahko prepoznamo kot univerzalne. Skubic s tem načinom pisave po drugi strani razpre potencial za žanrsko preigravanje, za like in usode teh likov kot zgolj elemente nekega (predvidljivega) žanra oziroma pisave, a ta potencial ni izkoriščen ravno zato, ker ne doseže polnejše metarefleksivne ravni, ampak se v končni fazi zdi, da še vedno želi povedati zgodbo nekih posameznikov s takšnim ali drugačnim družbeno-družinsko-psihološkim ozadjem.

Zdi se skratka, kot da se mešata dva registra, ki se ne razvijeta povsem: psihološka globina, družinsko ozadje, razkrivanje motivov za določena dejanja (odnos Leja – Dušan), po drugi strani pa čista površina, nenavaden (predvsem zaradi razredne razlike), malo ironičen, malo fantazmatski odnos med ljubimcema (Leja – Juntez), ki je popisan ravno brez globine (z morda eno ali dvema izjemama). To nakazuje na neko slogovno kontradikcijo, ki pa se v trenutkih nakazuje tudi kot slog romana. Morda ravno zaradi tega, ker prva komponenta romana tako očitno prevlada, tudi druga deluje bolj kot nekakšna strukturna nedoslednost.

Krasne dni sicer pri popisovanju in karakterizaciji preveva tudi občutek prostega teka, odvečnosti, balasta; roman je na trenutke enostavno neekonomičen. Kljub temu da to deluje kot njegova pomanjkljivost, pa je morda zanimivo premisliti implikacije tega sloga. Ko se npr. liki čudijo neki situaciji, se zdi, kot da želi Skubic – z intenco, da bi bralca čim bolj približal stanju lika? – poustvariti to čudenje, kot bi se dogajalo tudi v sami »realnosti«, kot da želi slediti in popisati strogo realističen potek dogodkov: tako recimo trikrat ponovi kakšen medmet ali pa nekajkrat ponovi isto stvar, ki je lik kar ne more dojeti.

Učinek tega je nekako hiperrealističen: kot da bi želel do potankosti slediti nekim reakcijam določenega lika in tako ujeti realnost, pri čemer lahko to na bralca deluje potujitveno učinek, saj se zdi izpisano pretiravanje, ciklanje oziroma ponavljanje že prebranega. Podobne postopke lahko opazimo tudi pri opisih nekaterih dejanj ali stanj, kjer se zdi, kot da želi Skubic izničiti elipso in čim bolj dobesedno opisati dogodek v vseh njegovih nepomembnih gestah, pa čeprav bi šlo npr. za vstajanje izza mize. Spet je na delu poudarjen realizem, kot da bi želel avtor zabeležiti vsa mikrodejanja ali mikropremike v pripovednem prostoru. S tem pogosto dosega balastni učinek kopičenja, ki se na trenutke kaže kot avtorski slog, a po drugi strani včasih doseže zgolj to, da duši pripoved.

A če se vprašamo drugače: kaj temu občasnemu slogu manjka, da bi postal slog celotnega romana, nekaj, o čemer ne bi razmišljali kot o slabosti Krasnih dni? Morda bi se to zgodilo v momentu, ko bi presegel svojo težnjo po realizmu (v smislu: poskus realističnega orisa šoka, poskus realističnega popisa določenega premikanja), ko bi se bolj poigraval z učinki tega sloga, ko bi morda ta slog malo bolj privil k absurdu: pri tem bi se tako delo kot bralec ovedla, da je popis oziroma konstrukcija nekega dejanja ali stanja neizrčpna, da mu je nemogoče priti do konca, da se poskus realističnega jezika, ki bi dokončno izčrpal opisano, sesuje. A kako vemo, da se to že ne dogaja? Ena ključnih tem romana je namreč ravno poskus razumevanja družinske situacije, saj želi ravno Leja Šauta priti do dna odnosu svojih staršev, ker ji ti rabijo tudi za podlago pri njenem dramaturškem delu snovanja likov iz Beckettovih Krasnih dni.

Če ima hiperrealizem v vizualni umetnosti predvsem konotacijo hiperrealnosti v smislu brisanja mej med fikcijo in realnostjo, med sliko in fotografijo (kot recimo uncanny valley, ki opisuje točko, ko je robot s svojim obnašanjem in učinki že srhljivo podoben človeku), potem je hiperrealizem v literaturi zavezan drugačnim učinkom. Zdi se, da je hiperrealizem v njej moč dosegati predvsem s kodi pisanja, ki so zavezani »realnemu« oziroma »zunajbesedilni« resničnosti, kot so recimo novinarstvo, poročevalstvo (v filmu recimo obstaja popularen trend dokufikcije), da je skratka hiperrealizem povezan z določenimi kodi, ki jih jemljemo za »realistične« v smislu nanašanja na zunajfikcijsko realnost.

A pri Skubicu ne gre za to, saj je njegovo fabuliranje očitno, čeprav se po drugi strani umešča v neke zelo realne zgodovinske okvire (in tudi njegov roman pravzaprav izhaja iz novice v časopisni kroniki), ki pa – zanimivo – v sami pripovedni sedanjosti niso prisotni, saj ni v njej nobene reference na družbene okoliščine (kar bi lahko razumeli kot simptom izgube zgodovinskega okvira, neumeščenosti v narativ, ki osmišlja sodobnost).

Skubičev slog, ki bi ga lahko občasno povezali z hiperrealizmom, lahko primerjamo z odvodi romanov paranoje, kakršna sta recimo v zadnjih letih napisala Aljaž Krivec (Sedmo nadstropje) in Gašper Kralj (Škrbine): tu gre predvsem za krizo pomena/smisla in pripovedovalci postanejo obsedeni z vsako, še najmanjšo podrobnostjo, ki naj bi v nerazvidni, enigmatični, skrivnostni svet vnesla nekakšen red. Tudi Kralj v Škrbinah – podobno kot Skubic – tematizira rekonstrukcijo preteklosti pripovedovalčeve babice, le da v nasprotju s Krasnimi dnevi pri tem ne vpeljuje osmišljujočega zgodovinskega okvira, ampak se zgolj izgublja v podrobnostih, ki mu na koncu ne razkrijejo nobenega smisla, nobenega velikega narativa. Pri tem je povedno, da je tako pri Kralju kot pri Krivcu ta paranoidni stil zaznamujoč romaneskni slog, da korespondira tudi s samo vsebino romana, medtem ko omenjeni slog pri Skubicu nikoli ne postane tako močan, očiten, nikoli ni povzdignjen na raven poetike romana, ne zdi se zares, da roman ta občasno gosti in balastni jezik izkorišča kot svoj kod, s katerim bi posredoval oziroma konstruiral svoj romaneskni svet.

Pri Skubicu postaja torej – v nasprotju z recimo Kraljem – zgodovina družinskih odnosov in njihovih deležnikov po eni strani vse bolj transparentna, po drugi strani pa tudi bolj kompleksna v smislu vrednostne opredelitve. To je predvsem posledica opazno kvalitetnejšega drugega dela romana, kjer pride do konfrontacije očeta in hčere in ki je v večji meri upovedan v njunem medsebojnem dialogu (oziroma nasekanem monologu). Prav v tem elementu se zdi, da Skubičev slog pride najbolj do izraza, saj se v konfrontacijskem momentu stalno razpirajo nove perspektive tako na situacijo kot na oba deležnika v situaciji (kar spominja na kakšen Farhadijev film, kjer liki v intenzivnih medsebojnih pogovorih zameglijo začetno jasnost glede tega, kdo naj bi imel v sporu prav). Tu je tudi bralec prisiljen v hitro posodabljanje mentalne krajine in prejšnjih pozicij ter opredelitev do likov. Skratka, širša družinska situacija se – enostavno rečeno – izkaže za kompleksno: oba lika spoznata, da je situacijo lahko opazovati in vrednotiti od zunaj, nekaj povsem drugega pa je biti v tej situaciji (emocionalno) udeležen, v njej sprejemati odločitve, pri čemer Skubic situacijo razrešuje predvsem z medsebojnim sprejemanjem.

To nekako pomiri tenzijo, ki se vije skozi celoten roman tudi v bralčevih očeh: Skubic nas likom približa, nas postavlja v njihovo perspektivo, a tako z detajli kot s kontraplani drugih likov nenehno razkriva tudi potencialno problematičnost in tako stalno tudi rahlja udobno umeščenost v neki zorni kot. To je tudi kvaliteta, ki se vije čez celoten Skubičev opus: like nam približa, a s postopki nezanesljivega pripovedovalca stalno spodmika lagodno empatizacijo in vživljanje, pri katerem bi bralec lahko zgolj verjel neki poziciji; liki nam veliko govorijo in veliko razkrivajo, a smo v odnosu do njih nenehno v neki razpoki, ki oscilira med bližino in distanco, med razumevanjem in nestrinjanjem. Pri tem pa se zdi, da Skubica v Krasnih dneh proti koncu vseeno preveč zanese v glajenje antagonizmov, predvsem v nekakšen grandiozen nostalgično-emocionalen moment, ki naj se izteče v neko misel, v neki smisel, v neki udaren zaključek, ki bo roman nekako povezal.

Zdi se, da roman tega ne potrebuje zares; v njem je predstavljenih veliko pripovednih niti, veliko mest, ki ostajajo nepojasnjena, nekaj sanjskih sekvenc, v katere Skubic preide skoraj povsem neopazno, a zdi se, kot da roman v zaključku teži po neki smiselni povezavi v celoto. In morda je tudi ta splošna težnja po smislu tisto, kar ga včasih dela prepolnega občih mest, občih situacij, kjer umanjka tisti moment partikularnega, ki bi predstavljal zarezo z nekim dokaj predvidljivim tokom dogodkov.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS