Mot(r)eči pogledi

Manka Kremenšek Križman, Tujci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Maja Šučur

Ne dogaja se prvič, da je uspelo Manki Kremenšek Križman, eni najbolj vzdržljivih in nemara spregledanih kratkozgodbašic pri nas, v sila preprost naslov ujeti bistvo svojih pripovedi. Kot v predhodnih zbirkah – Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009) in Vzporedni svetovi (2015) – tudi v najnovejših Tujcih bolj kot na edinstveni spektakel dneva stavi na spektakularnost vsakdanjika, njeni junaki tako niso izredneži, temveč sleherniki, ki pa se ob težkih življenjskih preizkušnjah ne predajajo malodušju, ampak vztrajajo pri – vztrajanju. To torej niso zgodbe srečnih ali nesrečnih koncev, temveč intimne pripovedi o o(b)stajanju v okolju, kjer deluje domače le še občutek tujstva. Škoda le, da ni bila avtorica tokrat bolj vztrajna tudi pri izkoriščanju polnih potencialov tovrstnih »potujitev«.

Kdo so, skratka, njeni tujci? Že že – »usrana stranca«, sin in oče, ki je po vojni v Bosni pribežal v Slovenijo (zgodba »Tujca«), ženska, ki je otroštvo preživela v Višegradu, taista vojna pa jo je pregnala vse do Dunaja (»Vrnitev«), in njen nekdanji sokrajan, »južnjak« imenovan Bicikla, ki ob svojem kolesu zdaj šepa po Ljubljani, pa begunka Delila, ki s hčerko Habibo prek Slovenije beži v Nemčijo (»Jaz. Ona. Jaz. Ona …«), na podobni poti je tudi protagonist zgodbe »Survivor II«. Fizične ovire pri prečkanju meje in še bolj ovirajoča družbena represija, ki na primarni ravni zaznamujejo njihova življenja, so pravzaprav najbolj predvidljiv in najmanj vznemirljiv del teh zgodb; ko se denimo junakinja »Vrnitve« znova znajde v Višegradu, da bi se soočila s srečnim otroštvom in vojno, ki ga je prekinila, učinkuje njeno spraševanje – »Spadam sem ali tja? Sem. Tja. Kam torej? Sem in tja. Res?« – v najboljšem primeru pretirano naivno. A k sreči zanima avtorico njihovo tujstvo tudi na precej bolj poglobljeni ravni.

Kljub temu da je občutek nepripadnosti na polju umetnosti tradicionalno, v zadnjih letih pa zaradi aktualnih družbenih pretresov še toliko bolj atraktiven artikel, ga Manka Kremenšek Križman zaobjame v manj priljubljenih manifestacijah. Ko pripoveduje o »čefurskem« očetu in sinu, jo bolj kot razmerje okolice do njune narodnosti zanima, kako zelo sta tuja drug drugemu (»Tujca«), ko govori o Delilinem prečkanju slovenske meje, se bolj kot njeni migrantski izkušnji posveča njenemu stiku s slovensko uradnico Amino, ki v njeni zgodbi podoživlja svojo begunsko preteklost, ki naj bi ji bila že tako oddaljena (»Jaz. Ona. Jaz. Ona …«) …

Kompleksnost svoje pisave prozaistka sicer najbolje nadgrajuje pri »ljubljanskih« zgodbah, skratka tistih, pri katerih je – čeprav lahko protagoniste zasledujemo tudi po znanih ulicah glavnega mesta (npr. »Sreda je. Triindvajseti december«) – še toliko bolj jasno, da tujstva ne določa (le) geografija. Opredeljuje ga lahko demenca matere, ki jo v domu za starejše občane obiskuje sin (»Sam«), ali bolezensko stanje junakinje, ki ne more več komunicirati z okolico, zato o njej celo lastni otroci govorijo v pretekliku (»Oči Katice Glavač«). Občutki manj- oziroma večvrednosti v družbi dekleta, ki mora za to, da si lahko, kot njeni »prijatelji«, privošči iphone, pospravljati hotelske sobe (»Vikendašica«), ali občutki izgubljenosti v družini, ki izgubi otroka oziroma starša (»Pozabljanje II«, »Razglednica iz Prage«). Najbolj od vsega pa morda prav osamljenost znotraj parovske preživetosti (»Ob reki«, »Jutro«, »V muzeju kaktusov«) in družinskih pretrganosti; junakinja zgodbe »Dva tisoč petsto besed« se ne sprašuje zaman, kako bo znova »ugnezdila, udomačila« očeta, ki se iz bolnišnice seli k njeni družini.

Pretirano poantirani naslov »Jaz. Ona. Jaz. Ona. Jaz. Ona. Jaaaaaaaz. Ti?« že omenjene zgodbe o sorodni izkušnji uradnice in migrantke je sicer odvečna poteza avtorice, ki zmore sporočilo, da bi se lahko nesluteno hitro tudi sami znašli v »tujih« čevljih oziroma čevljih tujca, spraviti do bralcev tudi na precej bolj intuitiven način. Njeni liki namreč v tujcih pogosto, čeprav le za hip, ugledajo nekoga, ki ga zelo dobro poznajo, ali pa svojo podobo opazujejo, kot bi opazovali tujca. Po knjigi posejani drobni namigi – »Pred menoj je pot. Ni mi več tujka, ki jo je treba premagati, ni več sovražnica« – so torej dovolj za opomnik, da nosi vsaj neko obliko tujstva v sebi navsezadnje prav vsak izmed nas.

Izbiro krovne tematike zbirke sicer pomembno podpira avtoričina osredotočenost na motiv pogleda, kar je najbolj domišljen atribut teh pripovedi. Da bo »oko, ves čas zazrto vame, sploh me ne izpusti«, nosilni simbol te proze, je jasno že v »Vikendašici«, čeprav motreči pogled tam pripada zgolj ptici z jedkanice. Navsezadnje ima povsem različne učinke na značaj literarne osebe in naravo situacije umikanje pogleda kot občutek, da junaka drug drugega kljub gledanju »ne vidita« ali pa da je neki lik »odsotnega pogleda«. Drugačna konotacija je prisotna, če en protagonist drugega »opazuje« ali za njegovimi čustvi »opreza«, v tretjega »bulji«, v četrtega pa »vrta s pogledom« ali mu »iz oči poganjajo lovke«, dokler petega ne »spregleda in razgali«. Včasih so fotografije te, ki zbudijo največ spominov ali vsaj lajke na Instagramu, ti protagonisti so navsezadnje zdaj opazovalci v vlogi turistov, drugič stanodajalci, ki posredujejo na ogledu stanovanja, zavedajo se učinka, ki ga nekaj pusti »zgolj na prvi pogled«, kdaj pa kdaj si kak pogled med sabo vseeno celo »delijo«.

Niso pa ti junaki vedno zgolj agens ali objekt opazovanja, prav tako »oko« v tej zbirki praviloma ne nastopa v funkciji nadzora. Bolj gre za to, da točka opazovanja ključno opredeljuje posameznikovo razmerje do neznanega, in prav zato se junaki Manke Kremenšek Križman tako pogosto znajdejo v obeh prej omenjenih vlogah hkrati – ni neobičajna uganka, da sebe ugledajo v »odsevu« drugega. Da je to kljub tematikam oddaljenosti pravzaprav vitalistična proza, dokazuje tudi močna prisotnost telesa in fizičnih zaznav v tej knjigi. Ne gre zgolj za skozi lečo opazovano ali opazujoče telo, temveč telo, ki se močno zaveda stika kože z vročim zrakom ali hladno tkanino, pa kapljic potu ali joka, gostote zraka, napojenega z vonjem po motornem olju, a tudi vonja in priokusa besede čefur ter žaljivega, pokroviteljskega ali pomilovalnega zvena vprašanj o dogajanju med vojno … V tem smislu še posebej izstopa vrhunski, fantastike vreden popis skrivenčenosti telesa ubogega Bicikle, na katerega se po vseh življenjskih preizkušnjah spravijo še zdolgočaseni mulci; tako nazorni opisi bolečine človeka, za katerim ostane le še »privid«, so redka dragocenost. A kaj je v tem vitalističnega? Ta telesni pogoj obenem pomeni zavedanje o omejenosti pogleda, v mnogih okoliščinah pričajo te zgodbe – odlično predvsem »Dva tisoč petsto besed« – tudi o nezadostnosti besed in nazadnje o potrebi po dotiku, ki je (tudi po desetletjih zakonske zveze) največja manifestacija bližine. »In kaj, če bodo šle stvari v nasprotno smer? Če bova obmolknila? Ali ni tako, da prej ali slej vsi obmolknemo?« je strah žensko, ki bo v bolnišnici pravkar pobrala odtujenega očeta in ga odpeljala živet k sebi. »Prej ali slej ni več kaj povedati. Prej ali slej ostanejo samo še pogledi. In če imaš srečo, se te v tišini kdo dotakne,« je nemara ena nosilnih trditev te zbirke.

Zbirke, ki se tudi na jezikovni ravni pogosto napaja na kratkih in jasnih, včasih domala nominalnih stavkih, mestoma pa tudi na detajliranih, realističnih opisih, s čimer imam v mislih predvsem izrazito nezaznamovane, neosebne popise premikov glavne osebe. Ti – »Vstanem, si nataknem copate, odidem v kuhinjo, si skuham kavo, počakam, da se ob osmih odpre trgovina, odidem v trgovino, kupim časopis, se vrnem domov …« – ponovno delujejo kot podrobna (vizualna) zaznava nekega junaka, ki pa mu obenem umanjka zmožnost celostnega razumevanja in spreminjanja videnega (sebe). Tudi v tem smislu najbrž ni naključje, da so zgodbe v veliki večini posredovane prek prvoosebne pripovedi, pač z izjemo nekaj večperspektivnih poskusov, kot je denimo izmenjava neizgovorjenih misli med partnerjema v zgodbi »Ob reki«. Da bi postal značaj posameznih protagonistov še bolj kompleksen, bi moral biti jezik različnih zgodb sicer nekoliko bolj razplasten; kot pozitiven primer izstopa begunska zgodba »Survivor II«.

Kot dober način spoprijemanja s tujostjo na pripovedni ravni navdušuje tudi »Survivor I«, ki begunsko zgodbo napove, v njej namreč nastopa avtor, ki jo je napisal. Da se piše Križman, kot avtorica Tujcev, je bistra mala metafikcijska intervencija (ponovi se tudi v zaključni zgodbi), ki ji ne manjka ironije, podobno pomenljivo pa je tudi prepričanje osrednjega lika, da bo o begunski izkušnji bolj pristno kot on iz svoje privilegirane pozicije govorila – tišina. Da je to delo napisano v svobodnejši obliki (radijskega) intervjuja, med vprašanji in odgovori pa spremljamo odlomke iz zgodbe, ki v knjigi nato tudi dejansko sledi, je preprost, a učinkovit eksperimentatorski manever, kot jih zbirki manjka.

Njen problem ni dramaturgija, pravzaprav so precej številne zgodbe v njej nanizane v prepričljivem sosledju, in čeprav dogajalno razen izjemoma niso povezane, jih na mikroravni vežejo nežne ponovitve nekaterih mimobežnih motivov (potovanje v Maroko, kosilo pod gradom …), žal pa so jim ob tem prepogosto skupni tudi razvodeneli zaključki pripovedi. Tujce Manke Kremenšek Križman sem kljub temu brala kot precej kakovostno uravnoteženo zbirko, a je njena težava, da, paradoksalno, premalokrat govori v lastnem literarnem jeziku – tako denimo izraz Vesne Lemaić v sorodni zbirki Dobrodošli zaznamuje specifična kombinacija dokumentarnega in liričnega –, temveč prevzema splošnejšega. Vse preveč spregledljivega.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Človeško, prečloveško, onkraj-človeško

    Silvija Žnidar

    »Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

  • (Ne)milost bega

    Jasna Lasja

    Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

  • Med magičnim realizmom in fantastičnostjo

    Jasna Lasja

    Široko prevajani in nagrajevani južnoafriški prozaist, dramatik, esejist, pesnik in slikar Zanemvula Kizito Gatyeni Mda oziroma Zakes Mda (1948) z večplastnim romanom Načini smrti, v angleškem jeziku izdanim leta 1995, problematizira družbeno-politične razmere v postapartheidski Južni Afriki, ki jo pretresajo krvavi boji za oblast.

Izdelava: Pika vejica