Kaj je spomin lahko v teh strašnih časih? / Zgolj poduk, ne prebivališče.

Še dlje kot to.

Obrazi, sijoči od panike.

Rekla je, tako drugi / postanejo begunci, ali ne?

vem, da nekaj, kar ne umre, ne more biti lepo.

Seveda / je vsaka misel / brca v temo.

Preprosto vprašaj, povsem iskreno, »Kaj pa ti misliš?« in prisluhni.

Jezik se mi nenadoma zatakne za kovino, / na odprto dlan izpljunem trnek.

Če bi zaklicali moje ime in bi / bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel / kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne / nejevere, zahvalil svojemu zobarju

Znanstvena skupnost / in tisti vsaj malo radovedni so vsi prišli / gledat. Kako zacvetiš v ta gozd beline.