Oda vsemu

Nekako mi nikoli ni prišlo na pamet,
da bi se zahvalil sladolednemu kornetu,
ker je v mojih ustih priredil paradiž,
in mi verjamete, da nisem še nikoli
pomislil na zahvalo škratnemu pasjemu zobu,
ker je s šestimi cvetnimi lističi demonstriral spust,
ali rumenemu krogu na semaforju
za njegovo potrpežljivost. Moja napaka.
V svojem življenju mi ni uspelo slaviti
poštarja, njegova stanovitnost je legendarna,
perice, ki skrbno pazi na moje kavbojke za suhce
in druga oblačila, in mehanika,
ki ropota s francozom po mojem avtu in privija
mašini lastno glasbo. Če bi zaklicali moje ime in bi
bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel
kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne
nejevere, zahvalil svojemu zobarju,
kakor tudi sosedu, ki bedi
z umirajočimi daleč proč od soja luči,
in mojemu četrtošolskemu učitelju, ki me je
s trojno zlepljenimi ravnili bíl po dlaneh
za kazen za sanjarjenje ob oknu
med testom, ki sem ga že končal. Mea culpa.
Zdaj, ko znam prav ceniti vrhove, ki jim nasproti
leži Flanders Hill, bom vekomaj
izražal spoštovanje do njihovih zelenih krošenj.
Nikoli več ne bom pozabil na drobne predanosti
brazgotini na prijateljevem licu, ki se podaljša,
ko vstopim v sobo.

Prevedla Veronika Dintinjana
©Major Jackson. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.