en kromosom se vljudno priklanja / drugemu ali kako se nam ustnice včasih premikajo, / medtem ko spimo

In razumem, / zvezde na nebu so že davno mrtve.

čuj, rada te imam, radost prihaja

Kaj je spomin lahko v teh strašnih časih? / Zgolj poduk, ne prebivališče.

Še dlje kot to.

Obrazi, sijoči od panike.

Rekla je, tako drugi / postanejo begunci, ali ne?

vem, da nekaj, kar ne umre, ne more biti lepo.

Seveda / je vsaka misel / brca v temo.

Preprosto vprašaj, povsem iskreno, »Kaj pa ti misliš?« in prisluhni.