Kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami.

Jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje.

Tankočutna, hkrati pa vsebinsko polna in večplastna celota, ki nagovarja k večkratnemu branju.

V ključnico ugnezdena kosovka / čisto po tiho vzdrhti – / čisto po tiho – / da ne vzdrami nenapovedane pesmi.

Iščem kratek stik. Da me nekaj sune, ohromi, izzove, nekaj, da me spravi iz tira, da me gane, ker je tako genialno.

Ko v roke vzamemo knjigo Človek za nobeno rabo, nas na platnici preseneti zapis, naj knjigo pred začetkom branja obrnemo ter začnemo brati od zadaj naprej in od desne proti levi. Takšen zapis je vsekakor na mestu, saj je kultno delo Yoshiharuja Tsugeja, ki je nedavno izšlo pri založbi VigeVageKnjige, ena redkih mang, ki jih lahko beremo v slovenskem jeziku.

In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Zadrtost v trup / ranjene vrane / te sili v molk.

Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

izginotje morda v puščavo samot