Upesniti nenehno bežnost
Ana Pepelnik: to se ne pove. Ljubljana: LUD Literatura, 2023
Eva Ule
Kako izrekati tisto, kar se ne pusti izreči? Kar se v nas za kratek hip naseli preko intuicije, čutov, slutenj, človeški jezik pa zanj in njegovo bežnost preprosto ni dovzeten in ga v svoji nezadostnosti nepopravljivo okruši? To je središčno vprašanje in rdeča nit sedme pesniške zbirke pesnice in prevajalke Ane Pepelnik z naslovom to se ne pove, ki na preizkus postavi (ne)moč poezije pri upesnjevanju nenehne bežnosti in zaznav, ki niso nujno domena racionalnega.
Srž zbirke se razkriva že v naslovnem »to se ne pove«, ki ga zastavi kot tezo z namenom, da preigrava in prevprašuje, kaj želimo, moramo in zmoremo ubesediti. Predpostavka je torej nujnost in inherentnost izrekanja za osmišljanje našega doživljanja in obstoja, vprašanje pa je, ali, kako in do kolikšne mere nam to sploh lahko uspe znotraj jezika, od katerega smo »do nesporazuma zastrupljeni«, če parafraziram verz »Psalma« Kajetana Koviča.
Na to, da gre za pesniško raziskavo upovedovanja, aludira tudi formalna razgibanost pesmi. Zbirka združuje kratko-kratke pesmi, ki spominjajo na verzne okruške ali izčiščene miselne fragmente, nekoliko daljše in vsebinsko-idejno gostejše pesmi, ki mejijo na pesem v prozi, in pesmi vmesne dolžine; vsem pa je skupno, da so napisane v prostem verzu brez ločil.
Celotna zbirka zaradi tematske enotnosti in odsotnosti ločil deluje bolj kot neprekinjen tok zavesti, ki fragmentirano preskakuje med čustvi, občutki, zaznavami, premisleki o ontoloških, epistemoloških, poetoloških, kozmoloških, družbenih in identitetnih vprašanjih. Spontanost asociativnega toka vzbujata tako nizanje in ponavljanje podob, ki ustvarja svojevrsten ritem, kot tudi raba pogovornega jezika, ki se kaže predvsem v izpustih nekaterih samoglasnikov: »da majo okus stvari | tist svet / ki je svet ki praviš da se na not svet.« Hipnost nakazujejo tudi prečrtane besede, najbolj vsebinsko zaokroženo v naslovu pesmi »to se ne pove«. Tok pesmi je torej tok življenja, ki se dogaja in kakršnega pesnica uspe ujeti, za trenutek zadržati, se mu čuditi in ga upovedati, ne da bi ga pri tem okrnila ali ga oropala pristnosti, zato se tudi odločitev za opuščanje velikih začetnic zdi smiselna in utemeljena.
Idejo neprestanega pretakanja, gibanja in spreminjanja ponazarja nabor motivov iz narave, kot so veter, sunki, svetloba, oblaki, ocean, krošnja smreke, gozd, letni časi, in pogosti glagoli premikanja. Neujemljivost, nedoumljivost in brezkončnost toka časa, asociacij in zaznav pa ponazori tudi z motiviko vesolja in nebesnih teles, na primer v verzih: »kot da se sestavlja nekaj kot vesolje tam / onkraj ne nad ampak globoko spodaj.«
Da bi poskusila poiskati ali iznajti izraz za neizrekljivo, izmuzljivo ali celo za tisto, česar se sploh ne da (u)povedati, koplje po jeziku in ga pri tem tudi melje in razkraja. Pri tem pa vsakdanje in banalno združuje z nadčutnim in metafizičnim, a nekoliko drugače kot v prejšnjih zbirkah. Zaradi abstraktnosti osrednje teme je v to se ne pove v primerjavi s trešem (LUD Šerpa, 2021) in tehnom (LUD Šerpa, 2017) otipljivih prizorov in življenjskih situacij, v katerih se znajde lirski subjekt, manj ali pa so vsaj manj konkretni. Prav vsaka pesem pove nekaj tudi o dejanju pesnjenja, četudi tematizira intimo, denimo medosebne odnose, odraščanje, ljubezen, izgubo, spomin, identiteto, samoto, osamljenost in iskanje smisla, naravo ali metafizično. Vse ravni soobstajajo, se ne izključujejo in se združujejo v aktu mišljenja in snovanja pesmi. Seveda so to v svojem bistvu še vedno skrajno intimna doživljanja, posebej bi izpostavila otožnost, osamljenost, ranjenost in žalovanje, ki že od prvenca odlikujejo pesničino poetiko in kažejo na njeno neverjetno tankočutnost. Prav slednja omogoča oblikovanje podob, hkrati pa je tudi sprožilec vznika temeljnega vprašanja zbirke: v kolikšni meri je to, kar z upesnjevanjem poskušam upovedati, enako ali vsaj sorodno temu, kar dejansko čutim, zaznavam in mislim?
Pesnica kot že v prejšnjih zbirkah prepleta izrečeno in neizrečeno, preizkuša meje pesniškega jezika in (besedotvorno) gibkost slovenskega jezika, se spretno poigrava z vsebinsko in skladenjsko dvoumnostjo ter blizuzvočnostjo besed. Razgradnji besed, ki je bila tako konstitutivna za igrivost treša, se približa denimo v pesmi »skoz«, sicer pa je v to se ne pove igrivosti znatno manj, prevlada nekoliko resnejši ton. Tudi tokrat opušča velike začetnice in ločila, a ne popolnoma. V svojo poetiko namreč uvaja pokončnico (|), ki je sicer v rabi v matematiki, jezikoslovju in glasbi. Z njo bralca usmerja, naj se ustavi, zadiha, a ni tako avtoritarna kot pika, vejica ali podpičje, hkrati pa zaradi svoje nekonvencionalnosti pritegne pozornost, zahteva premislek in ponovno branje. Poleg tega ritem ustvarja s ponavljanjem, paralelizmi in (posledično premetanimi) stavčnimi strukturami. Hkrati pa pokončnice mestoma uporabi tudi kot element členitve besed, s čimer poleg zaustavitve ritma doseže tudi večpomenskost – v pesmi »tok«: »ne|za|vedno«, v »ni pritiska«: »mono|log«, v »ugibat a veš«: »izhod|išče«.
V ta neustavljivi tok pa zareže tišina, ki je v to se ne pove povedna toliko, kot so povedne besede. Prav zamolki odpirajo prostor refleksije, žalovanja in upornosti, s čimer prazna mesta na papirju postanejo sporočilno enakovredna zapisanemu, in mislim, da bi jih bilo lahko v zbirki še več. V tej dvojnosti se nakazuje temeljna poteza in gonilo zbirke: paradoks. Lirski subjekt, ki se skriva v zbeganosti nepreglednih podob in vtisov – lahko bi rekli, da se ustvarja v procesu pisanja, v izrekanju samem –, mestoma tudi obmolkne, v verzih zazeva bela praznina. Trenutek predaha: »vse je v tem | zato sem sploh tu za moment se ustavi poslušaj / ne še mimo« ali »zadihi počak ker saj pride daj prostor / da list zaguga odlep uleže | plosko na«. V pesmi »postaja« se tako sprašuje: »s sabo nosim neko sam moje mesto / ampak kje se | potem | stopi iz besede«, hkrati pa v »iz govorjeno v« ugotavlja: »potisnejo govor stran da naredijo prostor / naredijo čas za prijet za nekaj da se preprosto sam čuti ali / vidi ali spusti.« Razpetost med besedo in zgolj čutenjem, zavitim v molk, torej kaže na temeljno nasprotje, ki zaradi dvoumnosti v zbirki ustvarja občutek neizbežne in nerazrešljive napetosti.
Pri takšnem razmisleku, ki se odraža tako na vsebinski kot na slogovni ravni, neizogibno trčimo ob možnost, da nekaterih reči preprosto ne zmoremo izraziti (niti v poeziji), pa tudi ob dvom o smiselnosti izrekanja: »vse poje ker tu si to je okol in o | // kot se reče tu smo v tem smo skupi / ampak kdo nas bo slišal če ne posluša.« Toda kljub temu, da je narava (v najširšem pomenu) brezbrižna in da je ubesedenje neponovljive izkušnje praktično nemogoče, so vseeno prisotni trenutki (z)bližanja in intime. Subjekt se konstituira v odnosu do Drugega, zato je ključnega pomena dialog, ubeseditev izkušnje sveta in sebe v njem: »s tem ko govorim s tabo / govorim direktno mene // najprej čez sebe / da lahko sploh začneva.« Prav tu pa vznika moment otožnosti.
Hkrati pa v zbirki, ne glede na vse, začutimo misel, ki izraža upanje in zaupanje, da pesem neprenehoma teče, nastaja, se spreminja in se v resnici nikoli ne zaključi. Na to tako strukturno kot vsebinsko opozarjata prva (»tisto o pesmi«) in zadnja pesem (»do tu se pride«). Lirski subjekt in/ali pesnica se pogovarja s pesmijo – zato nekatere misli in verzi ostanejo nedokončani ali neizrečeni, ta občutek pa obvisi tudi, ko preberemo zadnjo pesem zbirke.
Ana Pepelnik v to se ne pove navduši z različnimi in inovativnimi pristopi k upovedovanju izmuzljivih in enkratnih doživljajev, ki neobremenjeno prehajajo med vsakdanje intimnim in metafizičnim, med človekom in naravo. Svojo poetiko gradi na skoncentriranem minimalizmu izraza tankočutnih zaznav in jezikovni premišljenosti, ki s kršenjem slovničnih pravil, ponavljanjem, variiranjem, ritmiziranjem pozornost preusmerja na izražanje samo. Z besedami, ki se pogosto izkažejo za nezadostne, sestavlja nenehno razpadajočo bežnost, s tem pa se dotika temeljnih vprašanj človeške narave, (so)obstoja in smisla. Zbirka je jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje, z ozirom na dejstvo, da tega morda sploh ne zmoremo ali ne znamo upovedati. Kot taka zahteva odprtost, dialog in pozornost, pa tudi potrpežljivost in zaupanje poeziji, ko nas povabi, da se potopimo v polje (danes že skoraj neznosne) tišine. Tako pesem utripa v nas in mi med branjem utripamo z njo – »če se sploh kdaj / | konča«.
Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 391-392.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.