V resnici se ne spomnim, kdaj sem nazadnje koga spoznal, popolno tujko ali tujca, pa da to ni bilo v profesionalnem okolju ali pa v nekraju.

Na literarnokritiškem nakovalu vulgarne »teorije zrcaljenja« se kot umetniško in estetsko brezvredna polomi malodane vsaka literarna umetnina, ki je ni mogoče uvrstiti v katero od podzvrsti realizma.

Jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje.

Takšno popreproščanje človeške psihe in dejanj bralko vselej dolgčasi.

Mitrevski je odličen v kombiniranju težko združljivega: tragičnega s komičnim, realnega z absurdnim, družbenega angažmaja s kratkočasenjem in zabavanjem bralca.

Če bi bilo po moje, bi morala biti dekolonialna prevzgoja obvezni predmet.

Samoto predstavi v vsej njeni večplastnosti in razgibanosti – samota ni le osamljenost, ampak predvsem možnost pristnega bivanja s samim sabo.

Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže?

»Ljudje naj najprej verjamejo ljudem, ostalo pa bo že prišlo samo od sebe.«

Ne pretiravamo, če zapišemo, da je branje Dialektičnega antibarbarusa, ob sospoznavanju ozadja in osredja spora na literarni levici, pravi intelektualni užitek.