Katarine mit K
Aprilska kolumna
Sašo Puljarević
Ko sem se nekoč lani poleti zbudil po prepiti noči in odklenil telefon, sem presenečeno zagledal ostanke nočnega brskanja po spletu. »Morto Marc Augé, l’antropologo francese dei non luoghi.« Počutil sem se preslabo, da bi se lotil dešifriranja članka v italijanščini, sem se pa zato zazrl v fotografijo; beli lasje, malo manj bela brada, hecno priprte oči, postarane roke. Nikoli prej ga še nisem videl. Je umrl v bolnišnici? Na metroju? Morda v kakšni čakalnici, medtem ko je potoval kdo ve kam? Rekel bi, da bi mu bilo to všeč.
Pritegovali so me, še preden sem vedel, kako se jim reče. Vsi ti kraji prehajanj, začasnih zadrževanj, hitrih pogledov in nasmehov, krhkih vezi, ki se spletejo pod krinko anonimnosti in bežnosti; raznovrstne čakalnice, hoteli, bolnišnice, predvsem pa avtobusi, vlaki in letališča. Francoski antropolog Marc Augé jim v nasprotju s kraji, ki jih je mogoče definirati z identiteto, razmerji in zgodovino, pravi nekraji, prostori, ki »ničesar ne sintetizirajo niti ne integrirajo, temveč zgolj dopuščajo zaporedno soobstajanje raznih posebnosti, ki so si med seboj podobne in druga do druge brezbrižne«. Torej prostori možnega, žepi, v katerih obstaja le absolutna sedanjost s poljubno percepcijo sebe in drugega.
Spoznal sem jo letos pozimi na letališču v Billundu na Danskem, kjer sva oba obtičala zaradi snežnega meteža. Bolj kot skupna stiska ljudi, neznance, poveže le še skupni sovražnik. V najinem primeru oboje, in pri okencu sva skupaj vztrajala, vse dokler nama niso našli nadomestne povezave – Ja, edino preko Frankfurta, čez tri ure, ampak ne bo poceni –, šla skupaj čez varnostni pregled in potem skupaj obsedela v lokalu, jedla rogljičke in govorila. Zdelo se mi je nenavadno, a pogovarjala sva se z nekakšno povsem neobremenjeno lahkoto. Kot bi se resnično želela spoznati. Študira psihologijo v Münchnu, trenutno piše magistrsko, sicer je iz Gradca, starša ločena, nima ne bratov ne sester, bila je že na Kitajskem, in če bi imela psa, bi si želela avstralskega ovčarja. In tudi ona je o meni izvedela precej, pravzaprav veliko več, kot ve večina mojih prijateljev. Zdelo se je, kot bi nekraj skušala spremeniti v kraj, zakoličiti gabarite, čeprav je verjetno prav zavedanje o minljivosti in mimobežnosti najinega stika v veliki meri prispevalo k temu, da se je ta sploh vzpostavil. Kot bi rekel Augé: »Kraj in nekraj sta nestalni polariteti: prvi nikoli ni povsem izbrisan in drugi nikoli ne povsem dokončan – kot palimpsesti, v katere se nenehno vpisuje nejasna igra identitete in razmerij.«
V resnici se ne spomnim, kdaj sem nazadnje koga spoznal, popolno tujko ali tujca, pa da to ni bilo v profesionalnem okolju, kjer je tovrstno spoznavanje nekako pričakovano in celo vzpodbujano, ali pa v nekraju. Gre verjetno za to, kot pravi Augé, da »nekraj ustvarja začasno, skupno identiteto potnikov«, posamezniki smo samo ob prihodu in odhodu. Ko namreč na začetku izkažemo identiteto, »pridobimo dokaz o svoji anonimnosti« in v nekraj stopamo z »dokazano nedolžnostjo«. In takšen princip horizontalnosti, pa čeprav nas oropa vsakršne singularnosti (»posameznik je samo to, kar počne«, v tem primeru potnik), zagotovo vzbuja določeno raven varnosti, zaupnosti, tovarištva.
»Katarine mit K,« je rekla, ko sva po več kot eni uri govorjenja ugotovila, da pravzaprav ne veva, kako je drug drugemu ime. »Me veseli,« sem odvrnil in, priznam, si že predstavljal, kako se selim v München, kjer bom kot pravi gastarbajter opravljal priložnostna dela, hodil v večerno šolo nemščine in na dopust v Ljubljano, medtem ko bo Katarine mit K imela zasebno psihoterapevtsko prakso. Sicer bi raje imel weimaranca, a tudi avstralski ovčar se zdi čisto v redu, pes je pač pes.
Ko sem se zalotil pri teh svojih mislih, mi je postalo nerodno. Za hip sem se prepričal, da sediva nekje drugje, da sva se spoznala, ker sva to želela, da nisva le naključno pristala za tisto mizo in si prej kot kaj drugega le krajšala čas. A nekraj ima prav zaradi že omenjenih podobnosti, ki ga nonšalantno naseljujejo, to zapeljivo moč, verjetno pa k temu svoje prida tudi človeška potreba po iskanju smisla. Kot zapiše Augé, živimo v času, v katerem si nenehno poskušamo osmisliti sedanjost, dobo, ki ji pravi »nadmodernost« in za katero naj bi bile značilne »tri podobe ekscesa (preobilje dogodkov, prostorsko preobilje in individualizacija referenc)«. Skratka, vse povsod naenkrat, le da se Augé ne strinja, da gre za rezultat postmoderne ideje o koncu velikih zgodb, temveč verjame, da se te nadaljujejo, naddaljujejo, če bi hotel duhovičiti, prevlado hkratnosti in vsesplošen občutek krize pa razume predvsem kot znanilca sprememb, procesa. Vidiš, Katarine mit K, moje projekcije so pravzaprav odsev dobe, jaz nisem v krizi, jaz sem nadmoderen.
Metalni glas naju je obvestil, da se je začelo vkrcavanje, in poslušno sva se odpravila proti izhodu številka 12. Medtem ko sva stala v gneči, ali pa prav zato, so po več urah pogovarjanja prvič nastopile daljše neprijetne tišine. Mogoče sva si pa povedala že vse. Medtem ko smo se vkrcavali, sva se s Katarine mit K še parkrat spogledala in to je bilo vse. Ko smo pristali v Frankfurtu, se ji je mudilo na naslednji let, zaželela sva si srečno pot domov in zelo verjetno se ne bova srečala nikoli več. Obstal sem sredi ogromnega hodnika in naposled sta se mi nekraj in nadmodernost razkrila v vsej svoji razsežnosti. Vse je bilo tam, a vendar ni bilo, vse bolj sem bil sam, do popolnosti pogreznjen v anonimnost. Kajti, kot pravi Augé, »nekraj je nasprotje utopije: obstaja, ne daje pa zavetja organskih družbenih vezi«, oziroma na drugem mestu: »prostor nekraja ne ustvarja ne posameznih identitet ne razmerij, temveč samotnost in podobnost.«
Ljudi je bilo vse manj in frankfurtsko letališče je vse bolj zevalo v vsej svoji orjaškosti. Še malo sem postopal, kot da se ne bi mogel odločiti, ali naj se zatečem v eno tistih kabin za spanje, v bavarsko pekarno, sobo z računalniškimi igricami ali pa naj si v kričeče rumeni kadilnici, polepljeni s kamelami, vendarle prižgem še eno cigareto in si dokončno požgem še tistih nekaj brbončic. Potem se mi je za hip zazdelo, da sem ga zagledal. Na drugi strani čakalnice se je počasi dvignil z enega tistih črnih plastičnih stolov, si z roko šel skozi bele lase, plašč previdno prepognil čez laket in se mi, še preden se je obrnil in dokončno izginil, nasmehnil: »Kot sem ti že povedal, ›skupno človeško usodo lahko doživljamo ravno v anonimnosti nekrajev, in to v samoti. […] Torej bo jutri, če ni že morda danes, čas za nekaj, kar se zdi terminološko protislovno: čas za etnologijo samote.‹«
Marc Augé: Nekraji: Uvod v antropologijo nadmodernosti. Prev. Sonja Dular. Ljubljana: Maska, 2011.
Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.