LUD Literatura

Mi bomo brali kaj drugega

Andrej Blatnik

Intervju z Andrejem Blatnikom ob izidu zbirke Knjige na poti in drugi eseji

Matevž Kos

Knjige na poti prinašajo 22 esejev Andreja Blatnika. To je njegova 18. knjiga v slovenščini, v tujini jih je objavil več kot 40. Obenem je to že avtorjeva šesta knjiga v Literaturini zbirki Novi pristopi. Rdeča nit Blatnikovih esejev je tokrat refleksija sprememb, povezanih s sprejemanjem in posredovanjem literature v dobi digitalizacije, razpršenega branja, pa tudi, kot avtor zapiše v uvodu, »izginjanj[a] skupnega branja – kanoničnih, zavezujočih, formativnih besedil«. Sliši se pesimistično, a tako hudo, kot nemudoma pripominja Blatnik, le ni.

Po svoji temeljni vokaciji si predvsem prozaist, a vseeno živiš več različnih življenj. Kako se ta tvoja življenja – prozaista, esejista, univerzitetnega profesorja, knjižnega urednika itn. – razumejo med sabo? Sorodnosti po izbiri ali naključju? Lojalna ali nelojalna konkurenca samemu sebi? Andrej Blatnik kot esejist, torej. Kako je zdaj s tem?

To vprašanje mi pogosto zastavljajo, vse večkrat pa si ga zastavljam tudi sam. Vsa ta življenja so k sreči povezana okrog skupnega jedra, literarnega besedila, vendar drugo drugemu jemljejo substanco, ki ni neizčrpna: čas, seveda.

Načeloma sicer sleherniku želim, naj ne bo samo pisatelj – ne le zato, ker to početje prinaša vse manj denarja in ugleda, tudi zato, ker se človek hitro izgubi v svetu posebnih razsežnosti, kjer je važen samo tekst, ki ga piše. Seveda pa vem, tudi iz osebne izkušnje, da je takrat, ko je nujno pisati, ko te tekst grabi vase, človeku odveč početi karkoli drugega. Zato marsikdo pusti službo, partnerja, otroke, da bi samo pisal in tako najbolj uresničil sebe samega – a kam pride s tako uresničitvijo? Če parafraziram Wisławo Szymborsko, ki v neki odlični pesmi o srečnih zaljubljencih pravi: »kaj pa bosta svetu dva, ki ne vidita sveta?« – Kaj ima svet šele od človeka, ki vidi samo sebe, ne pa sveta? Esej je nekakšen kompromis: gledanje sveta skozi literarni pogled. V mojem primeru zlasti knjižnega sveta, saj mi je ta od vseh obstoječih najbolj privlačen.

Potankosti divje interne polemike, ki se je glede naslova tvoje nove knjige za zbirko Novi pristopi odvijala med samozavestnim avtorjem in strogim urednikom, bova zadržala zase. Kakorkoli: naslov Knjige na poti, to mi je prav všeč. Izidor Cankar je avtor romana S poti, Ivo Andrić je napisal Znamenja ob poti, da o kar nekaj različicah Ceste, tudi kakšna filmska je vmes, ne govorimo, pa še na Gozdne poti mojstra iz Nemčije se bodo spomnili kolegi filozofi. Če se še malo poigrava s to metaforiko in, navsezadnje, enim izmed »sporočil« tvojih esejev, nikakor ni razlogov, da bi se potovanja knjig – in bralcev z njimi, kajpada – končala v slepi ulici?

Če uporabim enega svojih najljubših pripevov: le kaj bi rekla psihoanaliza o tem, da si zdaj navedel celo vrsto meni ljubih knjig? Očitno sem si podzavestno zmeraj želel naslova, kakršen je navsezadnje obveljal. Ne le zato, ker sem pač vernik ne le neprestane poti, dejanske in tiste iz prispodobe, ampak tudi vernik knjige. Verjamem, da z njo ne bo konec, dokler ne bo konec z nami vsemi, le njen status se spreminja. (Ob tej veri je tudi vednost, da se je skozi zgodovino neprenehoma spreminjal, kako bi bilo lahko zdaj drugače?) Tudi zato, ker so mi poti zaradi knjig, dobesedno, dale zelo veliko.

Če se omejim le na eno njihovih različic, o kateri ob literarnih festivalih pišem tudi v tej knjigi – zmeraj ko me je prijela pisateljska depresija, češ da v Sloveniji to, kar pišem, komaj še kaj pomeni, je izšel kak prevod v tujini, povabljen sem bil na nastope, izhajale so recenzije in pisatelj je zaživel novo, prijetnejše, bolj samozavestno življenje. Velja seveda tudi obrnjeno: vsakemu pišočemu privoščim pot na Frankfurtski knjižni sejem tudi zato, da vidi, koliko drugih ljudi izdaja knjige in se z njimi trudi priti do bralke ali dveh. Za marsikoga je to boleča streznitvena terapija, za koga drugega pa dobrodošlo sporočilo, da v svoji strasti ni čisto sam na svetu.

No, enega izmed svojih esejev si naslovil »Stranska ulica«. Čeprav z nekoliko drugačno, pravzaprav že kar optimistično poanto …

Ta prav tako še neobjavljeni esej je pravzaprav del spominov s potovanj, seveda tesno povezanih s knjigami, in hkrati metafora za branje nečesa, česar res nismo hoteli brati, ali obdobje življenja, ki ga res nismo hoteli živeti. Zavoj v stransko ulico je na potovanjih pogost dogodek, ki zna nagraditi z nepričakovanimi doživetji. Enako je tudi pri branju. Če moram sam priznati, da po desetletjih branja zgolj kanonične literature zdaj uživam tudi v nekaterih popularnih žanrih, najbrž kozmično somerje poskrbi tudi za to, da bo kaka strastna bralka zgolj popularnih del vzela v roke tudi kaj bolj kompleksnega, se čisto potopila, prepoznala in nadaljevala v tem toku.

V Knjigah na poti si tu in tam kot esejist precej oseben. Za tiste, ki nekoliko bolj poznamo tvoj esejistični opus, je to kar presenetljivo. Navsezadnje, vsaj takole na prvi pogled, veljaš za racionalnega, nemara tudi zadržanega človeka. Koliko prvoosebnosti si pripravljen spustiti v svojo esejistično pisavo?

Za racionalnega in zadržanega veljam tudi sam pri sebi in me to malce nadleguje, zato me razveseli, kadar me doleti kaj neracionalnega in nezadržnega, tudi v pisanju. Tokrat sem že hotel brisati kaj, kar se mi je zdelo preosebno, pa sem se sklenil pustiti, kakršen sem bil, ko sem pisal tiste z racionalnim nadzorom ne povsem obvladane vrstice. Zdaj na povabilo prijatelja Sama Ruglja pišem svoj prvi potopis, seveda potopis po knjižnih poteh, in tu sem še bolj oseben, čeprav žanr sam po sebi narekuje več objektivnosti – ali pa prav zato. Omenjam svoje partnerke in sinova, česar prej nisem počel, popisujem zgodbe, ki jih še povedal nisem nikomur … Ne zato, da bi bilo branje bolj zanimivo, ampak pač zato, ker vse to soustvarja besedilo (in seveda tudi avtorja), včasih tako odločilno, da o osebnem ne gre molčati.

Če bi te to vprašal kot prozaista, bi bilo to nekoliko bolj zoprno vprašanje?

Prozo laični bralec itak pogosto bere kot poročilo, kaj se je avtorju zares zgodilo, če ni distanca med zgodbo in življenjem preočitna, kot na primer pri fantazijskih ali zgodovinskih romanih. Tudi literarna zgodovina rada išče resnične okoliščine, ki so vplivale na avtorjevo življenje, in navdušenje nad avtofikcijo in nad reprezentacijami izkušenj margin, ki obvladuje literarno prizorišče v zadnjih letih, je to še poudarilo.

Pri pisanju romana Trg osvoboditve sem se, nasprotovaje tovrstnemu trendu, zavestno distanciral od dogodkov, ki sem jih res doživel ali so jih doživeli in mi o njih pripovedovali drugi, in jih fikcionaliziral, tako da ni mogoče vleči enačajev. Kadar jih potegnemo, naenkrat več ne ocenjujemo literarne, ampak življenjsko inovativnost in kreativnost. To pa se mi zdi za literaturo poraz – že tako me teži, da je v zadnjih letih prišlo v navado ocenjevanje literarnih kvalitet glede na revolucionarne potenciale besedila, če malce ironiziram, in ne glede na znotrajbesedilne lastnosti. Na tako zastavljenem poligonu pa pero proti meču zmeraj izgubi. In če je pisanje leposlovja razumljeno zlasti kot eden načinov razrednega ali drugega družbenega boja, pisec, ki ne predstavlja vsaj ene marginalnih skupin, pač ne bo pridobil simpatij z vnašanjem osebnega v besedilo. O tem sem razmišljal ob knjigi Marka Sosiča Kruh, prah. Kot da leposlovje s tem, ko izgublja družbeni pomen, izgublja tudi moč učinkovanja na posameznega bralca – bolj ko uporablja leposlovna izrazna sredstva in manj ko se sklicuje na stvarne izkušnje, bolj izgublja.

Zadnji esej v knjigi končaš s tole mislijo: »V novih načinih povezovanja se lahko vzpostavljajo nove skupnosti in nove utopije. In skupnosti in utopije potrebujemo. Danes morda še bolj kot pred več kot tridesetimi leti, ko se je potrjevala slovenska skupnost – in nastajala utopija.« Čeprav, bi rekel cinik (tu si sposojam ljub ti retorični pristavek), utopije prej ali pozneje postanejo izgubljene iluzije. A kakorkoli obrneva: dokler so knjige na poti, potovanje ni iluzija?

Cinik bi imel seveda prav, a cinik bi imel prav zato, ker bi spregledal ali zamolčal, da za vsako razblinjeno utopijo pride nova.

Pred skoraj tridesetimi leti si v Novih pristopih izdal monografijo Labirinti iz papirja. Štoparski vodnik po ameriški metafikciji in njeni okolici. Za moto si si sposodil znani latinski pregovor (menda iz 2. st. pr. Kr.) neznanega avtorja: »Govorjenje o umetnosti je kot poljubljanje po telefonu.« In če sva že pri latinskih pregovorih: Tempora mutantur et … Namreč, telefoni so v dandanašnji globalni vasi postali pametnejši od ljudi. S pomočjo umetne inteligence, podložene z umetno pristno emotivnostjo, se bodo pametne napravice kmalu tudi poljubljale in še kaj med sabo. Tudi pametne knjige se bodo napisale same. Začela sva optimistično, in za konec se očitno ne bova mogla izogniti kančku zdravega obupa …

Takoj ko sem slišal, da se umetna inteligenca seli v naš dom (zdaj je namreč naš pametni telefon naš najbolj pravi dom), sem pomislil: ali nismo včasih govorili, da bodo naši izumi namesto nas sesali, pospravljali, kuhali, kopali jarke – mi pa se bomo posvečali umetnosti, se izražali s poezijo, glasbo, vizualnimi stvaritvami? Zdaj pa se dogaja ravno obratno: umetna inteligenca piše, riše, sklada, mi pa naj še kar naprej opravljamo duhamorna, ponavljajoča se fizična dela. Smo se razvijali zato, da bi prišli do tega?

Zdaj vidim, da so enako in hkrati pomislili skoraj vsi, ki jim ustvarjalnost kaj pomeni. Zato za obup ni razloga. Pametne umetne knjige bodo brali programirani pametni umetni bralci, mi bomo brali kaj drugega, in tudi to bo moral nekdo napisati. Ljudje kot mi, če parafraziram naslov romana Iana McEwana. Kako pomembno je, da znamo razlikovati med ljudmi, ki so kot mi, in tistimi drugimi, ki se samo delajo takšne, pa je že desetletja znano tudi iz legendarnih kulturnih opominov, kakršen je Blade Runner. Tam resnične ljudi in ponarejene, replikante, ločujejo z (izmišljenim) Voight-Kampffovim testom empatije.

Mi imamo take teste na dosegu roke vsak dan, če segamo po njih ali ne. To so knjige. Omogočajo nam stik z drugimi življenji, in velikokrat se prek branja o drugih življenjih spremeni tudi naše. Kot je rekel William Styron: »Dobra knjiga te ob branju zmeraj malce izmuči – z njo živiš več življenj hkrati.«

O avtorju. Matevž Kos (Ljubljana, 1966) je literarni zgodovinar, esejist in urednik. V letih 1993–1998 je bil odgovorni urednik revije Literatura, pri LUD Literatura danes ureja knjižni zbirki Novi pristopi in Labirinti. Na ljubljanski Filozofski fakulteti, kamor hodi v službo, je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije ter doktoriral iz literarnih ved. … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Živimo v neskončni sedanjosti

    Žiga Rus

    Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

  • Najboljši izmed vseh možnih svetov

    Tina Bilban

    Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

  • Vsi ti metri knjig: snobizem?

    Jedrt Lapuh Maležič

    Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.