Palermo – mesto, ki ga vonjaš in okušaš

Na tržaškem letališču sem na velikih ekranih za odhode in prihode večkrat videla napis Palermo, a sem se vselej krcala na druga letala. Vse do letošnje pomladi, ko sem se za Sicilijo odločila v kontekstu rojstnodnevnega darila meni ljubemu človeku. Bilo je presenečenje, vse do zadnjega trenutka. In uspelo je. »Šičilija,« je z roko zavijugal po zraku, tako kot veleva telesna govorica južnejših narodov, še posebej prebivalcev najjužnejših delov Italije, in oči so se mu zasvetile s posebnim leskom vznemirjenja. Sicilija je najjužnejša večja regija Italije in največji otok v Sredozemlju, Palermo je njena prestolnica. Ena prvih asociacij na Sicilijo, ki jo ima verjetno večina ljudi, je film Boter. Zadnji del trilogije uporabi Palermo kot kuliso za kar nekaj monumentalnih scen, najbolj razvpit prizor je seveda tisti s stopnišča Teatra Massimo, največje operne hiše v Italiji, kjer je ubita Michaelova hči Mary. Prizor skrajnega obupa očeta, ki izgubi svojo ljubljeno hčer, vilinska glasba iz opere Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija pa prizoru doda intenzivnost, globino in tragičnost.

Ampak midva sva svojo pot začela (in končala) dobro razpoložena. V toplem sicilijanskem soncu in ob Tirenskem morju, ki obdaja Palermo, preprosto začutiš, kako se ti po telesu razrašča sproščenost, mehčajo se mišice in zategnjene vezi. Priletela sva v jasen dan in se po palermskih ulicah, ki imajo pasove, a jih nihče ne upošteva, odpeljala do starega mestnega jedra. Skozi neprestano hupanje, prehitevanje, občasno preklinjanje. Ampak vse v nekakšni prijateljski maniri, še kletvice so se zdele bolj hudomušne kot zlobne. Pred vrati vile iz 15. stoletja naju je pričakal lastnik in naju odpeljal do prostorne sobe z visokimi stropi in štukaturami. Celo majhen balkon sva imela, s pogledom na ulico, in košček trga, ki je vodil do Fontane Pretoria, imenovane tudi Fontana della Vergogna ali Fontana sramu. Fontano, ki so jo v Palermo iz Firenc po delih pripeljali v letih 1574 in 1575, sestavlja petdeset kipov mitoloških figur, božanstev, nimf, tritonov in fantastičnih bitij. V času močne dominacije cerkve (zlasti v 15. in 16. stoletju) so upodobitve predstavljale pohujšanje in meščani Palerma so se zgražali nad eksplicitnostjo podob, zato se je fontane prijelo omenjeno ime. Na vogalu, kjer se je najina ozka ulica končala in združila z Vio Maqueda, ki vodi do znamenitega mestnega stičišča štirih ulic – imenujejo ga preprosto Quatro Canti ali Štirje vogali –, sva vsako jutro posedela ob kapučinu, palermski pici sfincione in rogljičih s pistacijevim nadevom. Vstajala sva zgodaj, se usedla na balkon in nastavljala obraza jutranjemu soncu, ki je s seboj prinašalo vonj po morju in po opranih ulicah.

Vsako mesto ima svoje zvoke in svoje vonje, prav tako svetloba ni povsod enaka, sence padajo povsod malo drugače in stavbe se barvajo v drugačnih odtenkih. Zajtrki so bili mirni, brez trušča vesp in motorjev, ki smo jih vajeni iz večine italijanskih mest. Staro jedro Palerma nima bučnega prometa; kar slišiš, je predvsem govorica mimoidočih. Intonacija domačinov je posebna, drugačna od italijanščine, ki jo običajno slišimo. Drugačno je tudi besedišče, vendar tega ne morem zares zaznati, saj italijanščina ni jezik, ki bi ga dobro obvladala. Počasi srkava kavo in si briševa sledove goste pistacijeve kreme, ki se nama nabira v kotičkih ust. Nisva sicer popolnoma v skladu z najbolj tipičnim palermskim zajtrkom, ki naj bi bil ali pane con panelle, sendvič s cvrtki iz čičerike, ali pa brioche con granita, brioš, polnjen s sorbetom različnih okusov, vseeno pa kar uspešno loviva sicilijansko vzdušje. Končno imava na razpolago nekaj dni brez hitenja. Obveznosti sva zamrznila.

Kadarkoli sem v tujem mestu, je eden prvih krajev, ki jih obiščem, mestna tržnica, in Palermo ni razočaral. Že prvo popoldne sva večerjala v ozki, komaj prehodni ulici tržnice Vucciria. Druga ob drugo stisnjene stojnice z začimbami, kruhom, mesom, siri, olji in sadjem, vmes pa tu in tam kakšna ulična restavracija z nekaj mizami. Stisnila sva se ob kotno mizo ene od njih in se za malo denarja pošteno najedla arancin, ocvrtih riževih kroglic z mesom in sirom, in ocvrtega ribjega trisa. Vuccirii, ki je tudi ime tega dela mesta, je eno svojih najslavnejših slik posvetil italijanski slikar Renato Guttuso. Slika »La Vucciria« danes visi v gotski palači iz 13. stoletja Chiaramonte Steri na trgu Marina. »La Vucciria«, ki jo je Guttuso naslikal leta 1974, je nabita z barvami, na njej se stojnice, tako kot v resničnosti, šibijo od pridelkov, med katerimi se gnetejo mimoidoči. Beseda vucciria prihaja iz sicilijanske besede bucciria, ta ima izvor v francoski besedi boucherie, mesarija. Vucciria pa pomeni tudi hrupen, kaotičen prostor.

Sicilijanska, konkretneje palermska, umetnost in arhitektura sta se oblikovali pod vplivi vseh tistih, ki so ta del sveta osvajali in ga uporabili kot izhodišče za druge osvajalne pohode. Zaradi svoje osrednje lege v Sredozemlju je bil Palermo v zgodovini eno najbolj osvajanih mest v Evropi. Njegove ulice so tlakovale stopinje Feničanov, Grkov, Rimljanov, Bizantincev, Saracenov, Normanov, Anžujcev, Aragoncev in Burbonov. Sprehod skozi mesto odstira različne umetniške sloge, prevladujejo pa romanski, gotski, baročni ter art nouveau. Ker še ni bilo vroče, sva lahko veliko prehodila, se vsake toliko usedla pod krošnje velikih dreves, ki senčijo mestne parke, in si privoščila sladoled ali kaj drugega sladkega. Sladice sva pravzaprav jedla ves dan, od granite do briošev z nadevom iz rikote, pa seveda znamenitih cannolov. Najslavnejši se v Palermu kupijo na trgu Bellini, v nekdanjem samostanu, danes pekarni Il Segreti del Chriostro. Samostan ima čudovit vrt, vendar se je ob najinem prihodu do cannolov vila dolga vrsta sladkosnedov, zato sva se raje odpravila v slaščičarno Costa, kjer strežejo tudi odlično cassato, torto s kandiranim sadjem, pa frutta martorana, marcipan v obliki sadja, ter sfogliatelle, hrustljave zvitke iz listnatega testa, ki sicer prihajajo iz Kampanije.

Čeprav ne maram preveč načičkanih predmetov in arhitekture, prenasičene z okraski, sem bila popolnoma očarana nad Oratorijem del Rosario di Santa Cita, ki predstavlja vrhunec sicilijanskega baroka. Oratorij, zgrajen v poklon Sveti Ziti, je prepreden z izjemnimi štukaturami, ki jih je ustvaril Giacomo Serpotta na prelomu iz 17. v 18. stoletje. Serpotta velja za enega največjih mojstrov štukature in reliefnega kiparstva in oratorij je v nekaj letih okrasil popolnoma sam. Ko sva vstopila v sveti prostor, sva bila tudi midva sama, obdana zgolj s tišino in z neverjetno natančno izdelanimi podobami na stenah in stropih, ki prikazujejo vesele in žalostne prizore iz Marijinega življenja ter križev pot. Največja štukatura pa prikazuje bitko med krščansko floto več držav in Osmanskim cesarstvom pri Lepantu leta 1571. Veliko podob prikazuje nasilje in smrt, vendar je vsebina zaradi čipkaste nežnosti omiljena, v prvem planu je vseeno estetika lepega, ki sporočilnost skorajda prekrije.

Seveda na Siciliji, kot sem že izpostavila, ne gre brez mafije. Cosa Nostra je razvpita sicilijanska mafija, ki pritiska tako na politične vrhove kot na ekonomsko elito. V primerjavi s preteklim delovanjem, ko so se posluževali javnega ubijanja, mučenj, bombardiranj in podobnega, so postali bolj skriti, infiltrirani v različne, zlasti odločevalske plasti družbe. Še vedno pa izsiljujejo, preprodajajo droge, trgujejo z ljudmi in perejo denar. V mestu so po stenah in oknih razobešeni plakati z napisi »No Mafia« ali »Basta Stato Mafia«, prirejajo tudi sprehode po mestu s tematiko »No Mafia«. Plakati so pogosto opremljeni tudi s fotografijama Giovannija Falconeja in Paola Borsellina, dveh neustrašnih sodnikov, ki ju je mafija ubila leta 1992. V spomin so po njiju poimenovali palermsko letališče: Aeroporto Falcone-Borsellino. Želela sva obiskati tudi muzej Falcone-Borsellino, pa zaradi velikega povpraševanja nisva dobila ogleda ob izbrani uri. V Palermu je tudi muzej, imenovan No Mafia Memorial, ki gosti različne razstave, ki osvetljujejo zgodovino sicilijanske mafije in njeno navzočnost v današnjem času. Vpliva mafije ne čutimo kar tako, na cesti ali v lokalih. Vseeno pa je v zraku in na stopniščih starih, razkošnih palač zaznati spomin na krvave pokole, o katerih smo brali, in ne nazadnje na vse filme o sicilijanski mafiji, ki smo si jih ogledali. Nikoli pa se nisva počutila kakorkoli neprijetno ali ogroženo.

Hoja mi vedno bistri in sortira misli, tudi pogovori laže stečejo v gibanju, o čemer v knjigi Hvalnica hoji piše nevroznanstvenik Shane O’Mara. In gibala ter klepetala sva veliko. Moje ljube teme so hrana, galerije, muzeji in nasploh način življenja v novem okolju. Pogovor se nama je redko ustavil, in kadar se je, se je to zgodilo zato, da sva laže vsrkala okolico in ponotranjila vtise – takrat sva samo sedela v tišini, vsake toliko srknila pijačo in spremljala dogajanje okoli sebe. In če sva poskusila že skoraj vse klasične palermske in sicilijanske jedi, sva želela poskusiti tudi pane con la milza, palermski sendvič z ocvrtimi kravjimi ali telečjimi pljuči in vranico. Pojedla sva ga med sprehodom ob obali, kjer se črte starega mestnega jedra brišejo in se riše sodobnejša arhitektura mesta. Sendvič je čisto solidna malica, ne bi pa si ga prav pogosto naročala. Na poti nazaj v mestno središče, ki je pravzaprav relativno majhno in sestavljeno iz ulic, ki so večinoma pravokotne druga na drugo, se je pred nama razgrnila Palazzo Butera, ena najbolj impozantnih in tudi zgodovinsko pomembnih palač v Palermu. Temelje je dal v 17. stoletju postaviti grof Girolamo Branciforti, njegov sin Ercole Michele Branciforti, princ Butere, pa je palačo spremenil v pomembno srečevališče za sicilijansko gospodo. Zgraditi je dal tudi velikansko teraso, ki se razgleduje na morje, na njej pa sta, vsaj danes, tudi prekrasen vrt in seveda kavarna. Sprehodila sva se skozi sobane z razstavami, ki prikazujejo zgodovino palače, nekaj prostorov pa je namenjenih sodobni umetnosti ter umetnikom in umetnicam, ki so tako ali drugače vpeti v palermsko zgodbo.

Ravno prav sončna in cvetoča terasa naju je seveda zvabila na krajši počitek ob kavi. Pogled na palermski zaliv je čudovit. Nikamor ne hitiva – ker je najin zadnji dan, si trenutke še močneje vtiskujeva v spomin. Ko začne padati mrak, se sprehodiva čez vse glavne postojanke mesta in zavijeva v domačo ulico. Skleneva, da se bova usedla na svoj mali balkon in poslušala mesto. S kozarcem sicilijanskega catarratta srkava še zadnje ure kratkega oddiha. Tišino naenkrat obarvajo zvoki jazzovske glasbe, ki mora prihajati iz neposredne bližine. Stegnem se čez ograjo balkona in kakšnih dvajset metrov proč vidim napis Tatum Art – Jazz Club & Ristorante. Spogledava se in se složno odločiva, da večer zaključiva z jazzom. Bar je nabito poln, vseeno pa se nama nekako uspe prebiti do šanka. Set se sicer zaključuje, ampak ujameva atmosfero, ritem in energijo, ki polnijo lokal in se razlegajo po ulici. Spomnila sem se filma Nadarjeni gospod Ripley, kjer Dickie Greenleaf igra v enem od palermskih klubov. Splet mi je povedal, da je bil to Miles Davis Jazz Club, ki je nekoliko bliže pristanišču, kjer sva se tudi sprehajala in razpravljala o sodobni arhitekturi, ki je zasedla del tega mestnega pasu.

Jutro je bilo sončno in imela sva še nekaj ur za umirjen sprehod skozi mesto. Ko sva pospravila prtljago in zaprla vrata svoje prostorne sobe, mi je postalo čudno tesno. Ponavadi z odhodi nimam velikih težav. Naenkrat pa se je pojavil tisti občutek iz otroštva in mladosti, ko bi za to, da ostaneš še nekaj dni na morju, dal svojo celotno zbirko sličic, ki so bile takrat trendovske, ali pa frnikole in še prtičke. Morala sem na debelo požreti slino in se poriniti skozi vrata. Po tiho sem si rekla: »Saj lahko še pridem.« Čeprav seveda tega nikakor ne morem vedeti. Ko sva za seboj zaprla še težka zunanja vhodna vrata, ki so se nekoč odpirala kočijam, sem za trenutek postala in se ozrla po zgodovini, ki se je odtisnila na vse okoli naju. Tudi midva sva ji dodala nekaj svojih korakov. Objela me je toplota zgodnjega popoldneva in zadišalo je po sveže praženi kavi.