Brez nostalgije

Zmenili sva se, da pridem in pazim na njeni dve mačkici. Z Alice sva v zadnjih dveh ali treh letih že večkrat poskušali uskladiti njen odhod iz mesta in moj prihod v času njene odsotnosti. Ponavadi je šlo za njena družinska srečanja na drugem koncu države ali pa za potovanje s prijateljem v kakšen bolj oddaljen kraj, v drugo državo ali na drugo celino. Vse do letošnje pomladi nama ni uspelo najti skupnih terminov. Spoznali sva se pred približno dvajsetimi leti, takrat je živela še v New Jerseyju, potem je velikansko hišo prodala in kupila trisobno stanovanje na Manhattnu. Hiša z velikim vrtom v New Jerseyju ni odtehtala za stanovanje, vzeti je morala kredit. Cene nepremičnin na Manhattnu so obupno visoke. Vendar Ljubljana, kar zadeva nepremičninski trg, ni tako zelo daleč od newyorških cen.

V času svojih obiskov sem mačkici večkrat videla in ju med kramljanjem z Alice mimobežno pogladila. Nikoli pa ju še nisem pazila. Teh dveh. Pred skoraj desetimi leti sem pazila njuno predhodnico, ki je bila, kot rečejo na tistem koncu, »a breeze«. Pred prihodom mi je Alice dala zelo natančne napotke, kako ravnati z njima, koliko hrane pojesta na dan, kako je s kakci in lulanjem, spanjem, igro. Vedela sem, da si stanovanje v veliki meri lastita, nisem pa pričakovala, da si prilaščata čisto vse kotičke, vključno s štedilnikom, pomivalnim koritom, jedilno mizo, delovno mizo v pisarni, tudi stranišče sta imeli za svoje. Ko sem še živela v hiši, sta bila habitat naših mačk tako hiša kot vrt, a nikoli se nobena ni dotaknila hrane na mizi ali plezala po posteljah in se drgnila ob vzglavnike. Drugačna vzgoja. Vsak po svoje, seveda. Res pa je, da smo se morale vse tri hitro navaditi druga na drugo. Počasi sem si priborila eno od sob in jo vztrajno zaklepala, da sem imela vsaj nekaj miru pri jedi in oblačenju. Prav tako sem se morala vsakič zakleniti v kopalnico. Iz jeze ali protesta se je ena od njiju enkrat pošteno podelala na preprogo v dnevni sobi. Alice mi je povedala, da je ena od sester manipulatorka, druga pa bully. Mislim, da se je podelala manipulatorka. Njena sestra pa je vsako jutro okoli petih neusmiljeno praskala po vratih moje spalnice. Mačja psihologija mi je bolj kot ne tuja. Ko sem se skušala s njima pogovarjati, nista izkazovali posebnega zanimanja. Vseeno pa sta me želeli zbuditi. In potem sta bolščali vame, kot da me prvič vidita. Ko smo vendarle nekako ujele skupni ritem in se navadile na soobstoj, sem laže načrtovala svoje dneve.

Moj prihod na JFK je bil okoli druge ure popoldne in pristali smo v temačen, deževen dan. Pred terminalom so vsi čakali svoje Uberje, rumenih taksijev je bilo le še za prste ene roke. Drugače, kot se spomnim s prejšnjih poti. Odločila sem se za yellow cab, ker se mi zdi del newyorške tradicije, pa še cenejši je od Uberja. Ovil me je vonj po curryju in z voznikom sva začela svojo več kot uro trajajočo pot do Upper West Sida. Nikoli prej se mi pot z letališča ni zdela tako dolga in ceste ter hiše ob njih tako uničene in umazane. Harlem, skozi katerega sva se tudi vozila, je včasih slovel kot nevarna četrt, vendar ga sama nikoli nisem videla v tej podobi. Tudi letošnja pot ni bila ravno strašna, še nikoli pa nisem na ulicah zgornjega vzhodnega Manhattna videla toliko smeti in brezdomcev. Ko sem kasneje o tem pripovedovala kolegu iz Kanade, je rekel, da je to pač Amerika, in ne Evropa. Drži, ampak zdaj je to New York, ki kaže resne znake zanemarjenosti, celo razkroja. Takega se ga ne spomnim. Seveda je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja še precej huje, a moj prvi obisk datira v leto 1993, ko je bilo mesto že precej počiščeno. Precej dolgo pa sem nosila tudi rožnata očala. Čuden občutek je, ko začne nekaj, kar je bilo tako močno zasejano v nas, v mojem primeru velika naklonjenost do New Yorka, spreminjati svojo intenziteto. Mesto imam še vedno rada, vendar nisem zaljubljena. Stvari so me začele motiti, opažam pomanjkljivosti in neprijetnosti, ki sem jih prej imenovala recimo »simpatični testi potrpežljivosti in vztrajnosti«, in se posledično še bolj zavedam kvalitete bivanja v domačem okolju. Nedvomno se je v tridesetih letih, v razponu let, v katerem obiskujem mesto, marsikaj spremenilo. V zgodnjih devetdesetih se mi je mesto zdelo nepopisno glasno in barvito, divje, predrzno. Dovolj dolgo sem bila tam, da sem vedela, da se želim vračati. Daljša obdobja mojega življenja v metropoli so prinašala izzive, ki pa se mi nikoli niso zdeli neobvladljivi, z lahkoto sem opremljala prazna stanovanja, si uredila številko zavarovanja, bančni račun in vse ostale birokratske nadležnosti, ki so me sicer nekoliko utrudile, a se mi niso nikoli zdele nesmiselne, odvečne.

Tokrat sem se v mesto vrnila tik pred svojim petdesetim rojstnim dnem, in najbrž tudi leta prinesejo manj sprejemanja nesmiselnosti in manj potrpljenja. Tako sem si razlagala svoje počutje relativne nevtralnosti, ko sem se, po prespani prvi noči in zgodnjem mačjem bujenju, odpravila v mrzlo majsko jutro. Tudi to je bilo neobičajno, to, da je bil maj mrzel. Mrzel za kapo in šal, česar v New Yorku še nisem doživela. Tudi znanci in prijatelji, lokalci, so mi povedali, da je pomlad hladna kot že dolgo ne. Poleg tega trenutna politična klima ustvarja občutek napetosti, brbotanja, ki se preliva na ulice, v kampuse, v domove. Prišla sem ravno v času velikih protestov proti izraelski okupaciji Palestine. Univerzitetni kampusi, sicer odprti za javnost, so bili zaprti, oviti v barikade, pred katerimi so bili parkirani policijski kombiji. Profesor, ki že več kot štirideset let predava na Columbii, ki me je pred leti gostila, je izrazil resno zaskrbljenost in ogorčenje nad vodstvom univerze, ki je nad študente poklicalo policijo. Predavatelji in večji del študentov so izrekli nezaupnico predsednici univerze in nedavno sem brala, da je odstopila. Situacija je težka, neubesedljiva groza jo označuje in nihče nima vseh odgovorov in najbrž tudi ne pregleda nad podrobnostmi, a kot sva zaključila s kolegom, nasilje ne more nikoli in nikjer biti odgovor. Poleg vojne na Bližnjem vzhodu, ki v ZDA res močno odmeva, je tamkajšnja klima seveda tudi v znamenju prihajajočih predsedniških volitev. V času mojega obiska je bil kandidat demokratov še Joe Biden in niso se še začele predsedniške debate, že pa sta se čutila strah in nemoč mnogih, ki so hočeš nočeš del precej patološke politične in širše sistemske slike. Več znancev in prijateljev mi je pripovedovalo, kako kopljejo za svojimi evropskimi koreninami, da bi lahko zaprosili za državljanstvo kakšne druge države in se, če bi se razmere še bolj slabšale, izselili. Tako že nekaj let, pravzaprav. Vsaj vse od prvega Trumpovega mandata dalje. Ne maram pavšalnih in površinskih oznak. Zato se naježim, ko mi kdo reče, da so Američani vsi po vrsti omejeni, zabiti in zagledani vase. Seveda nekaj je na njihovi generalni drži, vzgajani so v veri, da je Amerika velika in mogočna. In morda je nekoč bila, čeprav so njeni temelji trhli in že od samega začetka zgrajeni na zasužnjevanju. Bila pa je dežela priložnosti, o tem ni dvoma, in mnogim je v zgodovini prinesla boljše življenjske pogoje, več svobode in prostora za poslovno in najbrž tudi osebno rast. Torej – načelo moči, pomembnosti in veličine je nekako vsajeno v ameriško DNK, to pa ne pomeni, da so vsi Američani nekritični in slepo zagledani v svojo domovino. Krogi, v katerih sem se ponavadi gibala, premorejo precej samokritičnosti in samorefleksije. Seveda pa je nujno pogledati izven svojih običajnih okvirov in se ozreti širše, tam je slika drugačna. In ta drugi pol Amerike je izjemno močan, trdoživ in tudi krut.

Ko so mi misli zašle v destruktivno sliko ameriške prihodnosti, sta me ponavadi mačkici pripeli v sedanji trenutek, ki je moral biti skoordiniran do popolnosti, saj bi mi sicer z mize s šapami pometali skodelice kave ali čaja, knjige, hrano. Poleg tega si prepolno glavo misli vedno, kjerkoli sem, umirjam tudi v naravi, in najbližja narava v New Yorku so parki. Riverside Park ob reki Hudson na zahodni strani Manhattna mi je bil najbliže, pet minut, in bila sem sredi dreves. Do Centralnega parka sem imela tokrat kar nekaj avenij, in ko sem se sprehajala po njih, sem razmišljala o razstavi, ki sem si jo ogledala v New York Historic Society – Lost New York (Izgubljeni New York). V času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na območju Centralnega parka barakarsko naselje Hooverville (to ime – po predsedniku Herbertu Hooverju – se je uporabljalo za revne naselbine tudi v drugih mestih v ZDA). Newyorški Hooverville je zanimiv tudi zaradi tega, ker je bil z vseh strani obdan z nebotičniki, ki so se pospešeno gradili v tistem času in izpričevali industrijski in tehnološki napredek. Sredi te buhteče metropole pa zaselki revežev. Pravzaprav ta slika ni tako drugačna od današnje Amerike, le da se je revščina preselila malo bolj na obrobje ali pa je očem bolj skrita. Čeprav v resnici vedno manj. V zadnjih petih letih sem New York obiskala trikrat in vsakič je bilo na cesti več revežev, klatežev in ljudi s takšnimi ali drugačnimi težavami. Nikoli prej se nisem ozirala čez ramo, v zadnjih letih pa mi nočni sprehod iz East Villagea mimo Times Squara do Uptowna ne bi več ugajal. Na takšne dolge sprehode sem se tudi v poznih urah nekaj let tega podajala brez slabega občutka, vračanja z druženj, zabav in prireditev mi nikoli niso povzročala nelagodja, zdaj pa vedno bolj.

Obdobje burnih dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja v New Yorku je osvetlila tudi imenitna razstava The Harlem Rennaisance and Transatlantic Modernism v Metropolitan Museum of Art (Harlemska renesansa in čezoceanski modernizem). V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so se v Harlem pospešeno naseljevali prišleki z ameriškega Juga, predvsem temnopolti, in v Harlemu so se začela kulturna in politična gibanja za enakopravnost Afroameričanov, nastajala so umetniška dela, ki so izpostavljala pomen črnske literature, glasbe, mode, kulture nasploh. Še en pomemben fragment v bogatem in hitro spreminjajočem se mozaiku ameriške zgodovine. Harlemska renesansa je ključno prispevala tudi k razvoju modernizma v ZDA in Evropi, na kar opozarja razstava. Aaron Douglas, eden najbolj odmevnih slikarjev harlemske renesanse, je recimo ustvaril serijo izjemnih fresk in oljnih slik, ki prikazujejo različne vidike črnskega življenja, od suženjstva do osvoboditve in opolnomočenja. Podobe, ki se vsekakor usedejo v spomin in sprožijo razmislek. Z razstavami sem nadaljevala v Momi, ki je vedno obvezna postaja, podobno kot Bryant Park, kjer ponavadi posedim in ob kavi opazujem gibljive slike vsenaokoli. Momina razstava o oblikovanju in arhitekturi v Latinski Ameriki od štiridesetih do osemdesetih let 20. stoletja odlično predstavi modernistične trende v dizajnu, ki so se prelivali med ZDA in Latinsko Ameriko.

Ko je bila moja mama še živa, je bil zanjo najpomembnejši dogodek mojih obiskov New Yorka ogled operne predstave v Metropolitanski operi. Bila je glasbenica in velika ljubiteljica opere. Tudi mene sta starša že v zgodnjih letih navdušila za klasično glasbo in zadnjih dvajset let sem med prav vsakim daljšim ali krajšim bivanjem v New Yorku en večer namenila obisku opere. Mami sem morala med pavzo vedno poročati o vseh podrobnostih, sredi noči sem jo zbudila in zdelo se mi je, da se moja izkušnja skoznjo samo še potencira. Ona je odšla, jaz pa tradicijo nadaljujem. To pot sem si ogledala Madamo Butterfly, ki je nastala v koprodukciji Metropolitanske opere ter Angleške in Litvanske nacionalne opere. Morda bo kdo pomislil: izrabljen, tisočkrat viden repertoar; ampak Met z izborom pevcev, s sceno in celotno produkcijo ponavadi naredi zapomnljiv spektakel. Razstava The Lost New York me je opomnila, da newyorška opera ni bila vedno del Lincoln Centra, ampak je bila včasih na Broadwayu, med 39. in 40. ulico na zahodni strani Manhattna. Otvorili so jo leta 1883, porušili pa leta 1967. Danes je nova, moderna Met lepo umeščena med Newyorško filharmonijo in Newyorški mestni balet, in v svetlobi ugašajočega dneva, ko stopim v veliko sprejemno halo, se mi zdi čarobna.

New York je kljub spremembam, ki so se skozi leta zgodile, še vedno lahko prijazno mesto, mesto, kjer resnično najdeš vse in se prav zato lahko počutiš dobro, domače. Ljudje te ogovorijo, pozdravijo, pohvalijo obleko, čevlje, uhane in se zapletejo v pogovor, ki izkazuje zanimanje in željo po spoznavanju. Takšni stiki pustijo v tebi prijeten občutek domačnosti, sprejetosti. Ko sem malo lepše oblečena stopila na ulico in se napotila v opero, me je nekakšen ulični redar prijazno pozdravil in mi zaželel lep večer. V Ljubljani ali kjerkoli drugje v Sloveniji se mi kaj podobnega še ni zgodilo. Če je domačnosti in občutka sprejetosti še premalo, priporočam čevapčiče z vsemi ključnimi dodatki v restavraciji Djerdan Burek v Astorii, predelu Queensa, ki navduši s svojo živostjo, etnično diverziteto in imenitnimi restavracijami. Obenem pa ne deluje pretenciozno, kot lahko določeni predeli Manhattna in Brooklyna.

Od mesta sem se to pot poslovila zlahka. Vesela sem bila, ko sem po prerivanju z mačkicama končno uspela zapeti zadrgo na prepolnem kovčku ter se za nekaj trenutkov še usesti z Alice na kavč in popiti kavo. Potem yellow cab in počasno premikanje, vnovič skozi Harlem, do letališča. Spomnim se kamna, skale pravzaprav, ki mi je ležala v želodcu nekoč, ko se je letalo dvignilo z JFK-ja. Komaj sem požirala slino in v pljuča lovila plitke vdihe. Tokrat sem čutila, da me mesto nima več v primežu spominov, ki so zbujali hrepenenje in upanje, da ostanem. Tokrat sem potovala domov.