Sodobna Bohemija

Na območju, ki se je nekdaj imenovalo Bohemija in ima svoje začetke v 5. stoletju našega štetja, je danes tudi Praga, mesto, ki ima, kakor najbrž vse slovansko, melanholičen, rahlo otožen pridih. Kot tanka megla se ta duh vleče skozi mesto, ki – tu in tam, na kakšen ovinku – spomni morda na Ljubljano. Le da je Praga po številu prebivalcev skoraj petkrat večja od slovenske prestolnice.

Vltavo težko prečkaš, ne da bi pomislil na Bedřicha Smetano in mehki tok njegove istoimenske skladbe. Kavarna Slavia, ki se obrača na reko, je gostila med drugimi tudi Antonína Dvořáka in Miloša Formana, meni pa ponudi mizo ob oknu, jabolčni zavitek in pogled na moškega, ki si glavo podpira z dlanmi, in ko jo dvigne, so njegova lica skoraj temno rdeča. Za trenutek se mi zdi, da joka, potem hitro plača, vstane in odide. Vonj po brivski vodici priplava do moje mize. Še eno slavno zbirališče, Cafe Louvre, je v času kosila nabito polno, a vseeno po prvem obhodu mesta posedim in popijem vročo čokolado. Albert Einstein, ki se je rad zadrževal v tej kavarni, se je raje odločil za Kaffee Haag, ki je bila tedaj priljubljena vrsta brezkofeinske kave. Odmevno, slavno, veliko. Tega Ljubljana nima. Kot najstnico me je to privlačilo, zdelo se mi je imenitno, da sedim tam, kjer je sedel genialni znanstveni um ali pa bitje, ki je ustvarjalo velike, nesmrtne umetnine. Danes pa v tovrstnih kavarnah rada posedim preprosto zato, ker so mi všeč kavarniški duh in dobre sladice. V Pragi lahko v kavarnah naročiš tudi kosilo. Recimo golaž s cmoki. Enega sem pojedla v lokalni restavraciji blizu hotela, drugega v kavarni Louvre. Slednji je bil boljši, oba krožnika pa sta bila aranžirana s koluti čebule in papriko jalapeño. (Tudi Kavarna Union v Ljubljani zadnje leto ali dve ponuja kosila.)

Zgodovina mesta je bila neštetokrat zapisana in ne želim povzemati tujih zgodb. Raje pišem o tem, kako sama doživljam mesta, ljudi v mestih, ki jih obiskujem. Z leti postajam vse bolj ali pa vse hitreje udomačena v tujem in manj znanem. Le kakšna slaba ura je potrebna, in nič več se mi ne zdi tuje ali novo. Govorim o Evropi, in ne o drugih koncih sveta. Vendar lahko tudi tam, onkraj evropskih mej, hitro ujamem ritem kraja. To najbrž pomeni, da sem postala ali bolj izkušena ali pa bolj fleksibilna in manj ujeta v vzorce domačnosti. Ali vse skupaj. Zdi se mi koristno. Takšno čutenje in dojemanje okolja. Laže umirjeno in bolj ali manj uravnoteženo opazuješ, občuduješ in tudi pokritiziraš.

V taksiju z letališča proti hotelu na ulici Řeznická se s taksistom pogovarjava o prometu, o konicah, o kaznih za prehitro vožnjo. Vse je skoraj identično pogovorom, ki sem jih imela z ljubljanskimi taksisti, pa tudi taksisti po svetu. Zdi se, da so si naša življenja postala silno podobna, kopije drug drugega smo. Je to dobro? Podobni smo si bolj, kot si morda mislimo ali pa želimo. Je to napotek za to, kako ravnati s svojim odsevom? Morda je tako od nekdaj ali pa je to posledica rapidne globalizacije zadnjih desetletij. V tej uniformiranosti se mi zdi nujno iskati in varovati svoj individualni izraz, svoje videnje sveta in življenja nasploh. To uniformiranost in poenoten (vsaj zunanji) bivanjski način sem opazila recimo tudi na Karlovi univerzi. Prav tam, kjer je nekaj tednov po mojem obisku prišlo do grozljivega streljanja. V tistem trenutku bi bili lahko tudi v Teksasu ali na Floridi ali v Coloradu, morda v Kabulu ali v Beslanu. Ko sem hodila po hodnikih, ki še niso nosili odtisov mrtvih, sem razmišljala o drugačni podobnosti. O tem, da je čisto vseeno, ali je to Praga ali Ljubljana ali Berlin ali New York. Študentska skupnost je tako rekoč, vsaj na zunaj, iz istega testa. Enaka oblačila, vedenje, slušalke na ušesih, objemi, cigarete, vejpi. Najbrž smo iz njihove perspektive tudi profesorji videti kot kloni drug drugega. Filozofska fakulteta stoji nasproti koncertne dvorane Rudolfinum, neorenesančne stavbe s konca 19. stoletja, kjer domujejo praški filharmoniki. Tam nekje se začne promet zgoščevati, mislim zlasti na pešce, ki drvijo proti Karlovemu mostu. Na levem bregu Vltave, kjer se znameniti most tudi konča ali začne, najprej stopimo v srednji vek, potem se počasi pomikamo naprej po časovni premici. Praga s svojimi (sicer obnovljenimi in ličnimi) tlakovci še vedno diha zgodovino, zlasti v ozkih, manj obljudenih ulicah starega jedra. Horde turistov pravzaprav oblegajo vedno ene in iste dele mesta, petdeset metrov stran pa so ulice prazne, v lokalih brez težav najdeš mirno mizo in brez naglice popiješ pivo za dva evra.

Karlov most je skoraj neprehoden, najbolj me zmoti, ko se nekdo popolnoma brez zavedanja okolice poda na misijo fotografiranja vsega in vseh. Večkrat se raje obrnem v drugo smer in zavijem proti Staroměstskim náměstím, proti praški astronomski uri ali praškemu orloju. Seveda je staromestni trg nabit, mene pa tisti dan šibi utrujenost, ki se je v preteklih nekaj letih nakopičila v mojih mišicah in kosteh. Usedem se na klop pred Praško narodno galerijo in počivam. Žvečim gumijaste bonbone s proteini in upam, da se mi v noge vrne moč. Opazujem ljudi, izmišljam si zgodbe in jih vpisujem na njihove obraze. Glasen ameriški oče, ki na sedišče klopi postavi nogo, medtem ko hčeri, stari kakšna štiri leta, pripoveduje o Spider-Manu, ki se lahko zavihti na stolp z orlojem iz 15. stoletja. Poln izvirnih domislic je, hči mu hiti odgovarjati, da ne bo šla peš na stolp, da jo bo nesel. Ne pogleda je, raje opazuje svoje superge in si popravlja ovratnik na polo majici. S klopi si ogledujem restavracijo Mincovna, ker postajam lačna, a se odločim, da je gotovo tourist trap, past za turiste.

Skupine turistov hodijo mimo, vsi gledajo v isto smer, nato v drugo, čudovito usklajeni so. Vidim tudi zdolgočasene obraze vodičev in vodičk. In še drugih vodičev in vodičk, ki si prizadevajo privabiti ljudi na vožnjo po Vltavi ali pa na ogled mesta s turističnim avtobusom. Vsi so oblečeni v rdeče, na majicah imajo slogan We Love Prague in nosijo rdeče dežnike, s katerimi kličejo dež. Pride čez dobre pol ure, ko se sprehajam po judovski četrti. Šest sinagog ima in izteče se na Pařížsko ulico. Same prestižne in bajno drage trgovine – Louis Vuitton, Hermes, Bottega Veneta, Fendi, Dior, Dolce & Gabbana, Salvatore Ferragamo, Prada, Gucci. Bolj švigam s pogledom sem in tja, kot da bi se zares poglobila v dizajn, cen pa tako ali tako ni v izložbah.

Ko si nekoliko odpočijem, se odločim, da se bom počasi že prebila skozi množice, zato se vnovič napotim proti Karlovemu mostu. Vedno večja je gostota sprehajalcev in sprehajalk, ki s telefoni klikajo sem ter tja in lovijo odblesk spreminjajoče se svetlobe na površini reke, v ozadju pa se izrisujejo Hradčani, staro mestno jedro, ki se je v srednjem veku oblikovalo okoli gradu. Dvorec, ki so ga začeli graditi v 9. stoletju, z vsemi palačami in poslopji velja za največji starodavni grad na svetu. Je tudi uradna rezidenca predsednika Češke republike. Množice se vsakodnevno dvigajo po navpičnih stopnicah, ki na grajski grič vodijo iz četrti Malá Strana. Zavijem se v zvok mnogoterih jezikov, opazujem otroke, češke, šolarje, ki skupaj z učiteljico tečejo po stopnicah, vame se zaleti azijski par in se mi, skoraj bi si upala reči, da v korejščini, opravičuje. Ali pa me preklinja. Ne vem. Pot mi prekriža Hrvatica in se nastavi spremljevalcu, ki v telefonsko kamero lovi njeno zapeljivo pozo. Misli preusmerim na koktajl na vrhu Plešoče hiše. Moram enega popiti, mi je rekla prijateljica. Plešoča hiša je postmodernistični arhitekturni produkt sodelovanja med češko-hrvaškim arhitektom Vladom Milunićem in slavnim kanadsko-ameriškim arhitektom Frankom Gehryjem. Arhitekta naj bi navdihnil plesni par Ginger Rogers in Fred Astaire. Stoji blizu Vltave, na mestu stavbe, ki je bila porušena med drugo svetovno vojno. Plešoča hiša je bila zgrajena leta 1996, izgradnjo je vneto podpiral tudi Václav Havel, ki je dolga leta prebival v bližini in želel v Plešoči hiši ustanoviti kulturni center. Danes je tam nekaj lokalov in razgledna točka. Najlepša se mi je zdela v zgodnji jutranji svetlobi, ko se je bledo sonce narahlo naslonilo na enega od njenih zidov. Nabrežje Vltave, ki ga lahko opazujemo iz Plešoče hiše, je večidel lepo urejeno. Stavbe na bregovih pričajo o bogati preteklosti; zlasti v 18. stoletju so Prago naseljevali trgovci, ki so s svojim premoženjem in s pomočjo »starega denarja« plemenitašev gradili izjemno lepe baročne palače, vrtove in cerkve.

Kafkov muzej, ki je v četrti Malá Strana, je zadovoljivo klavstrofobičen in nam avtorja prikaže kot človeka, ki je na smrt sovražil svoje delo, imel izjemno konflikten odnos z očetom in bil večno razpet med umetnostjo in potrebo po tem, da zasluži dovolj za preživetje. Nazaj na stopnice. Iz Male Strane se torej vzpenjam na Hradčane, v mestno četrt, ki zavzema velik del okrožja Praškega gradu. Zvoki fanfar in trobent drsijo skozi veter. Ko prispem na vrh, se pod mano odstre pogled na mesto, na dvorišču predsedniške palače pa se odvija nekakšen obred, menjava straže ali nekaj podobnega. Veliko ljudi se gomili okoli glavnega vhoda v palačo, zato se napotim v drugo smer, nastavim se soncu in nekaj časa mirujem. Z očmi lovim podrobnosti na stavbah, ki obkrožajo grajski trg, in seveda pomislim na našega Plečnika, ki je svoj ustvarjalni vrh dosegel prav v Pragi, ob preurejanju Praškega gradu. Takratni predsednik Masaryk ga je imenoval za grajskega arhitekta in to funkcijo je opravljal do leta 1935. Vsi lokali na grajskem griču so polno zasedeni in cene primerne pomembnosti turistične točke, zato se raje spustim v dolino in še nekaj časa postopam na rečnem obrežju. Veliki, napihnjeni beli labodi se zibajo sem in tja po vodni površini in glasen smeh otrok se širi, tako se mi vsaj zdi, na oba bregova.

V trgovini z izdelki čeških oblikovalk in oblikovalcev slišim glasbo, ki sem jo poslušala, v napol budnem stanju, medtem ko je kuhal kosilo, jaz pa sem predelovala veliko izgubo. Kako hitro najdeš in začutiš vse tisto, kar se je v tebi sprožalo nekoč, ob prvem poslušanju, le da je zdaj valovanje emocij nekoliko mirnejše, večji nadzor imaš. Pritegnejo me uhani, ki s svojo obliko izrisujejo elipso, sredi nje pa visi biser. Zunaj začne kapljati dež, oblaki pritiskajo zgodnjevečerno svetlobo k namočenim tlom. Počasi hodim proti hotelski sobi, mimo vogalov nekdanje in današnje Bohemije. Tlakovci drsijo in razmišljam, kako je šele pozimi, ko tla poledenijo. Ko nekajkrat prehodim pot ob Vltavi in pri Plešoči hiši zavijem levo, je občutek prepoznavnosti vsega še toliko močnejši. Kljub neštetim podobnostim med velemesti, še posebej tistimi, ki so bila del Habsburške monarhije, vseeno začutim nekaj tipično praškega. Morda je to ta neslišno lebdeči duh mitične bohemijske preteklosti. Na čelu z Libušo, hčerko vojvode Kroka. Libuša je bila domnevno jasnovidna, njeni sestri Kazi in Teta pa sta imeli sposobnost zdravljenja in pogovarjanja z duhovi. Tako mi šepetajo ta bitja, zelo pozorno moram prisluhniti, da ujamem piš besed. Potem v dežju odletim.