Narodno-politična tesnoba

Tesnoba je (bila) večkrat povezana z mojo narodno pripadnostjo, ne sicer z njenim intimnim doživljanjem, saj o svojem slovenstvu nikoli nisem dvomil, ampak bolj z njeno družbeno vlogo in odnosom do večinskega naroda. To ne velja samo zame, ampak za veliko pripadnikov moje generacije »zamejcev«. Čeprav je marsikdo iz matične domovine prepričan, da smo bili Slovenci v Italiji veliko srečnejši od njih, saj smo uživali višji gospodarski standard Zahoda in že vse povojno obdobje živeli v demokratičnem sistemu, ima medalja vedno drugo plat.

Ko smo se konec leta 1987 preselili s Katinare na Opčine, kjer sta starša končno prišla do lastniškega stanovanja, za katerega sta naslednji dve desetletji odplačevala kredit, sem bil katapultiran v novo stvarnost. Če smo prej, sicer kot podnajemniki, živeli v zasebni hiši, v kateri so bili poleg nas še ena slovenska družina z otroki, starimi približno toliko kot jaz in moja sestra, ob njih pa še starejši italijanski par, ki smo ga videvali zelo malo, je bilo stanje na Opčinah precej drugačno. Pred stanovanjskimi bloki se je najprej sramežljivo, nato vedno bolj pogumno začela zbirati množica otrok, ki so govorili italijansko. Meni seveda ni preostalo drugega kakor to, da se jim pridružim. Po treh desetletjih in pol lahko brez dvoma rečem, da je bila to zelo lepa življenjska šola, saj smo bili povezana, predvsem pa kreativna skupina. Nekega dne smo denimo zaraščeno kraško grobljo spremenili v nekakšen hotel in se šli s tem povezane igre.

Naše druženje je trajalo nekaj let, ko smo nekoliko resneje stopili v najstništvo, pa si je vsak poiskal svojo družbo izven kraja bivanja. Ne spomnim se, da bi me kdo od sosedov kdaj napadel ali ozmerjal z besedo ščavo, narečno psovko za Slovence. Prepirali smo se kot seveda vsi otroci, jezikovna in nacionalna razlika med mano in njimi pa ni igrala vloge. Ob tem moram še dodati, da je bilo med mojimi tedanjimi vrstniki kar nekaj takih s slovenskimi koreninami, za katere so starši izbrali šolanje v italijanskem jeziku. Do neprijetnejših dogodkov in občutkov tesnobe je prišlo le takrat, ko se je na obisku pri skupini pojavil kak »zunanji gost«, sošolec katerega od mojih italijanskih sovrstnikov, ki si mu tudi sami niso upali ugovarjati. Danes bi takemu rekli, da je buli. Ob teh priložnostih sem se previdno umaknil v stanovanje in varen objem domačih zidov. Če se povrnem k svoji tedanji družbi, lahko rečem, da mi je bil poleg maternega, ki sem se ga naučil v družini, na tak način dejansko podarjen še drugi jezik, ki ga govori 60 milijonov ljudi in v katerem so zapisani nekateri vrhunci evropske in svetovne književnosti.

Drugačna pesem je začela peti, ko sem jeseni 1991 prestopil prag nižje srednje šole (od 6. do 8. razreda nekdanje slovenske osemletke). Naš šolski zavod je nosil (in še vedno nosi) ime po kraškem pesniku Srečku Kosovelu, italijanski, ki je domoval in še vedno domuje v isti stavbi, pa po botaniku Muziu de Tommasiniju. Pouk smo začenjali in zaključevali ob različnem času, in to zagotovo ne slučajno. Tudi prehod na hodniku med našimi in njihovimi učilnicami je bil zastekljen in zadelan z železno omaro. Bili so časi nujne »segregacije«, ki naj bi preprečila spore in celo fizične spopade med najstniki obeh narodnosti. Zidovi po eni strani dajejo občutek varnosti, po drugi pa delujejo tesnobno. Ko sem se dobrih dvajset let po mali maturi za krajši čas v isto poslopje vrnil kot učitelj, sem z veseljem opazil, da tako zasteklitve kakor tudi železne omare na tistem mestu ni več.

Tri leta kasneje sem začel obiskovati tržaški licej, poimenovan po Francetu Prešernu. Iste jeseni, natančneje 26. oktobra 1994, je mesto slavilo 40-letnico vrnitve Italiji. Naši dijaški predstavniki so prav na tisti dan priredili protestni shod, ki se je začel pri Svetem Ivanu, in sicer na dvorišču Liceja Slomšek, ter se odvil po drevoredu Raffaello Sanzio, ulicah Giulia, Battisti, Carducci in se zaključil na Oberdankovem trgu, torej v samem središču mesta. S shodom smo hoteli dokazati, da mesto pripada tudi nam in da nismo samo nekakšen privesek na njegovem obrobju, kamor so slovenske šole precej hitro strpali v prvih povojnih letih, torej malo za tem, ko so bile po fašističnem dvajsetletju komaj ustanovljene.

Nemalo neprijetno in tesno mi je postalo, ko se je na Ulici Giulia v bližini istoimenskega nakupovalnega središča začel verbalni spopad med skupino naših dijakov in starejšim prebivalcem stanovanja ene tamkajšnjih stolpnic. Verjetno je tipa, ki je imel na balkonu ponosno obešeno italijansko trikoloro, zmotilo naše slovensko petje, v povorki pa je vozil tudi avtomobil sina znanega slovenskega tržaškega zdravnika, danes novinarja na deželnem sedežu RAI, iz katerega je preko odprtine na strehi plapolala opazno velika slovenska zastava. Skupinica dijakov je začela modelu z balkona nekaj vpiti nazaj. V znak prezira pa se je iz povorke v zrak dvignilo tudi precej sredincev.

Precej niže, ko smo že dosegli Ulico Battisti, vzporedno s katero poteka spodnji del Drevoreda XX. septembra, ki je bil že vse povojno obdobje znan po prisotnosti Mussolinijevih častilcev, je prišlo do nove provokacije. Dva mulca sta sedela na skuterju, sopotnik je voznika, ki je objestno stiskal ročico za plin in grozilno dvigoval obrate motorja, prepričano hujskal z besedami: »Butili soto! Butili soto!« (»Povozi jih!«). Do česa hujšega sicer ni prišlo, ob koncu shoda smo za nekaj minut zasedli Oberdankov trg, nato pa se mirno razšli.

Na splošno je bila druga polovica devetdesetih let še vedno v znamenju nezaupljivosti med pripadniki različnih narodnosti. Sošolec, ki je tedaj kot jaz živel na Opčinah, si je poiskal italijanske prijatelje, v naših očeh pa je avtomatično začel veljati za nekoga, ki se druži s fašisti. Poleg uporništva in objestnosti je za najstnike značilno to, da skušajo skriti svoja negativna čustva, predvsem strah in tesnobo. Jaz pa sem v valu splošnega prepričanja o sosedih pozabil na svojo lepo otroško izkušnjo pred blokom.

Iz tega časa je še en dogodek, ki sem ga pričakoval z veliko tesnobo, ki je minila šele, ko sem se vrnil domov. Spadam namreč v generacijo, ki ji je pripadala vojaška obveznost. Že sama misel, da bom šel služit v vrste vojske ali mornarice »okupatorjev«, kakor sem tedaj najstniško objestno doživljal Italijane – prijatelj se je nekega popoldneva hvalil, kako je pri uri italijanščine učitelju zabrusil, da je vse, kar je v zvezi z Italijo, Italijani in italijanščino, za en drek –, mi je bila vse prej kot prijetna. V drugi polovici novembra 1998 sem bil klican na vojaški nabor v obmorsko mestece La Spezia. Hvala bogu nas je šla tja cela skupina znancev s slovenskih šol. Že na tržaški železniški postaji nas je oče enega od fantov posvaril, da bodo z nami gotovo tudi kaki italijanski nestrpneži, zato naj bomo pozorni in naj ne nasedamo njihovim provokacijam, ker bi pri tem zagotovo potegnili krajši konec. Njih je več, pa še na domačem igrišču igrajo. Po celodnevni vožnji smo se v večernih urah le zglasili pred vojašnico v La Spezii, kjer nas je ob vhodu takoj preiskal orožnik (carabiniere). Spominjam se, da je močno stisnil moj mali nahrbtnik, v katerem je bilo še nekaj piškotov, in jih v trenutku spremenil v prah.

V vojašnici sem preživel dva dni, v glavnem seveda v brezdelju. V veliki vojaški spalnici smo se slovenski sovrstniki iz previdnosti pogovarjali v italijanščini. Nekega večera nam je eden od italijanskih fantov dejal »Dove xe i s’ciavi de Trieste?« (»Kje so tržaški ščavi?«), mi pa smo samo skomignili, češ, kaj nas sprašuje stvari, o katerih ne vemo ničesar. Med Italijani je bil tudi obritoglavec manjše postave, oblečen v črno bomber jakno z opazno značko s keltskim križem, obdanim z barvami italijanske trikolore. Sošolec me je tedaj opozoril, da tipa imenujejo Duce (po Mussoliniju, seveda) in da ga sam dobro pozna. No, čisto slučajno sva se nato z Ducejem znašla ob izhodu iz vojašnice, saj sva obveznosti zaključila istočasno. Jaz z listom papirja, ki me je izjemno osrečil, saj je na njem pisalo, da zaradi fizičnih lastnosti (tehtal sem namreč kakih 30 kg manj kot danes) nisem sposoben opravljati vojaške službe. Tudi Duce je bil srečen, da gre domov. Očitno je vojaška disciplina presedala tudi njemu. Izmenjala sva si celo nekaj prijaznih besed. Na železniško postajo se je Duce odpravil s prijateljem, jaz pa sam, saj so moje zamejske kolege še zadržali v vojašnici, predvsem pa v upanju, da me tipa čim prej izgubita izpred oči. Jaz sem njiju vsekakor precej naglo in ju na celodnevni poti do Trsta, na kateri je bilo treba kar trikrat prestopiti (v Parmi, Bologni in Mestrah), nisem več srečal.

Da je bil fašizem veliko več od tega, kar smo doživljali na svoji koži, torej tesnobe ob psovkah, zmerljivkah in institucionalnem preziru (v njem je tedaj prednjačila stranka MSI skrajno desnega politika Giorgia Almiranteja, ki se je kasneje »preimenovala« v AN Gianfranca Finija, pred približno desetimi leti pa v FdI Giorgie Meloni), sem spoznal na univerzi. Oddelek za zgodovino tržaške Filozofske in leposlovne fakultete je veljal za izrazito levičarskega, kar je bilo opaziti tudi iz grafitov na stenah tamkajšnjih stranišč. Rečem lahko, da sem se tedaj prvič – tudi kot Slovenec – med Italijani počutil enakopravnega, sprejetega, predvsem pa ne več tesnobnega.

Pravijo, da je treba stvari spoznati, da jih razumeš. Zato se neke sončne februarske sobote odpravim po sledeh za nekatere največjega italijanskega državnika 20. stoletja, Benita Mussolinija. Megla me ovije že pri Štivanu in me na avtocesti spremlja vse do Benetk, po italijanski državni cesti 309 Romea pa še do Ravene, kjer se ozračje končno zjasni. Do Forlìja je še slabe pol ure vožnje. V mestu, kjer je Mussolini preživel velik del življenja, me najprej pozdravi napis »Circolo Carl Marx«. Ljudje, ki jih ogovarjam, so do mene zelo prijazni. Nisem tesnoben, po navadi me tesnoba na poti mine tedaj, ko prispem na cilj. V občinski stavbi, v katerih ima prostore turistično-informacijska točka, mlado dekle vprašam, kaj Mussolinijevega se da videti v teh krajih. Čeprav moje osebne zgodbe ne pozna in bi bil lahko zato kdorkoli, takoj pripomnim, da nisem kak nostalgik, prej obratno. Pove mi, da je v zaselku Carpena nedaleč od mesta bogat muzej in da je v kraju Predappio, ki se nahaja že v Apeninih, njegova rojstna hiša, na pokopališču pa še družinska kripta.

Po krajšem ogledu mesta se torej odpeljem do Predappia. Na poti je nekaj motoristov, jaz pa vozim avtomobil. Večerna pot domov me bo prepričala, da je bila ta izbira izjemno posrečena. Ob imenu kraja pomislim, da je v Sloveniji veliko naselij, katerih ime se začenja na podoben način: Preddvor, Predmeja, Predjama, Predoslje ipd. Čeprav dučejev rojstni kraj nima nobene zveze s predpono pred-, se vseeno spomnim na odlomek iz romana Kačja roža Alojza Rebule (Mihelač, 1994), kjer glavni junak, Toskanec Amos Borsi, sprašuje svojega šefa Urlata, ali ni bil morda Mussolini »skuhan« iz kakega Musoliniča, glede na to da imajo vsi vidnejši tržaški fašisti poitalijančene slovenske in hrvaške priimke.

Pred kripto rodbine Mussolini na pokopališču v Predappiu stojita ženska in moški, slednji me opozori, da moram utišati mobilni telefon. Spustim se po stopnicah. Končno stojim pred sarkofagom Benita Mussolinija. Ob njem v kripti počivajo njegova žena Rachele Guidi, njegovi otroci in ostalo sorodstvo. K meni pristopi moški, ki sem ga srečal ob vhodu, me ogovori in me povabi, naj se podpišem v knjigo obiskovalcev. Šele tedaj opazim, da ima nad komolcem ovit črn redarski trak, na katerem je z belo barvo zapisana črka M. Odgovorim mu, da nisem nostalgik in da zato ne bom ničesar pisal. Nato mi začne razlagati, da je Mussolini kljub vsemu pomemben za italijansko zgodovino in da je dalo mestece Predappio kar dva predsednika vlade. Drugi je bil Adone Zoli, predstavnik italijanske krščanske demokracije, ki se je sicer rodil v Ceseni. V njegovem času so Mussolinijevo truplo tudi prekopali in ga prenesli v družinsko grobnico.

Mussolinijeva rojstna hiša v mestu je zaprta, zato si ogledam tamkajšnje krščansko svetišče in stopim v bližnjo trgovino, kjer nakupim nekaj steklenic avtohtonega vina sangiovese. Vsakdanje življenje v nekem mestecu pač. To je usoda krajev, ki so nehote vstopili v zgodovino. Podobno je z Braunauom ob reki Inn, Oświęcimom na Poljskem, Dachauom na Bavarskem in drugimi.

Villa Carpena je kraj poudarjene nostalgije za dučejem in fašizmom. Človek pride, da bi spoznal več kamenčkov iz mozaika preteklosti, in spotoma začne razumeti, zakaj je (italijanska) sedanjost takšna, kakršna je. V vili je urejen bogat muzej brez panojev, v katerem zato govorijo predvsem predmeti, tudi gospa, ki po njem vodi obiskovalce, je izredno prijazna. Ko jo vprašam, ali je mogoče vstopnino poravnati s posebno aplikacijo, ki jo imamo v Italiji na razpolago stalno zaposleni učitelji, mi najprej odvrne, da se to ne da, nato pa me vseskozi zelo vljudno ogovarja z besedo »professore«. Ob meni si Mussolinijevo vilo ogledujeta še fant in dekle iz Abrucev, ki pa v njenih očeh očitno nista vredna toliko kakor jaz. Med drugim izvemo, da je v vili do smrti leta 1979 živela Mussolinijeva vdova. Vodička se trudi Mussolinija prikazati kot človeka, ki je skrbel za svoje ljudi s tem, da je izsuševal močvirja, gradil šole, mostove, skrbel za preprečevanje bolezni ipd. Seveda niti besedice o nasilju njegovih ljudi nad drugače mislečimi, o umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, kolonialnih avanturah, uničujoči vojni in podobnem. Tudi ko beseda nanese na njegovega zeta in očeta njegovih vnukov Galeazza Ciana, ki ga je dal usmrtiti zaradi veleizdaje, tega ne omeni. Vodičkina ost je vseskozi uperjena predvsem proti tistim Italijanom, ki še danes ne razumejo neizmerne ljubezni, ki jo je Mussolini gojil do celotnega naroda. Več kot očitno zgodovine italijanske vzhodne meje ne pozna. Zadnja stvar, ki mi pride na misel, je, da bi s tem silil vanjo. Pravijo, da pametni molčijo, in tega se skušam držati. Le tedaj, ko pokaže sliko Gianfranca Finija in pove, da je to po njenem izdajalec vrednot fašizma, ker se je oddaljil od Almirantejeve dediščine, nekoliko sarkastično pripomnim: »Kaj hočete, saj je tudi Kristus med apostoli imel Judo Iškarijota …« Ob njenem hvaljenju Gentilijeve šolske reforme, ki naj bi dvignila raven pismenosti v Italiji, pa pripomnim, da v naših krajih skoraj ni bilo nepismenih, saj je imela Avstro-Ogrska odličen šolski sistem. Ona ne komentira. Raznarodovanje zamolčim, najbrž bi tudi to preslišala.

Po svoji navadi kupim (nevtralne) razglednice s podobo vile in jih pošljem družini ter prijateljem. V trgovini s spominki je polno simbolov fašizma in neofašizma, takih, ki so me v času najstništva strašili in me delali tesnobnega. Danes me ne več, ob njih pa se seveda nimam ravno najbolj prijetno. Že od prihoda na dvorišče vile se namreč počutim v nekakšni defenzivi. Na hitro se poslovim, ko začne vodička govoriti o tem, da v vili deluje tudi študijski center o Mussoliniju, ki naj objektivno preuči njegovo življenje in delo. Tudi zatiranje narodnih manjšin in rasne zakone proti Judom iz leta 1938, da o desettisočih mrtvih v okupiranih državah in kolonijah sploh ne govorimo? Najbrž ne.

Pred menoj je dolga in meglena pot, med katero se sprašujem, ali mi je kot posamezniku v vsem tem času le uspelo preboleti fašizem, predvsem pa njegove novejše derivate, ki so mi povzročili nemalo tesnobe in frustracij (da o tistih, ki jih je morala v teku zgodovine požreti moja narodna skupnost, sploh ne govorim), tudi s tem, da sem si ogledal Mussolinijeve kraje brez pretirano gorečih negativnih čustev in tesnobe. Odgovora ne najdem.