Seveda niti besedice o nasilju.

Kdo torej odloča o »pravem« pomenu, ki je nastal v procesu ustvarjanja, sprejemanja in prenašanja jezikovnih znakov?

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

Kakšno bo življenje po epidemiji? Bodo kanali v Benetkah vsaj še malo tako bistri, kakor so v teh dneh? Bodo vrednosti mikroprašnih delcev v zraku zaradi zmanjšanega prometa še naprej nižje?

Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

Zadnja leta je pesniška pot pod gričem na Tabru dan pred praznikom Ferragosta – velikega šmarna postala zbirališče tržaških in kraških, torej slovenskih in italijanskih ustvarjalcev ter vseh ljubiteljev vezane besede.

Ko v osrednji ali vzhodni Sloveniji poveš, da si Benečan, imaš občutek, da sogovornik pomisli na nek eksotičen otok, izgubljen v nekem arhaičnem narečju, ki ga pogumno branijo le nekateri Čedermaci. Benečija, Beneška Slovenija, Slavia, Slavia veneta, Slavia friulana ali celo Slavia italiana je namreč posebna in neenotna skupnost, o čemer priča že to, da ima celo vrsto imen; še danes čuti posledice še ne povsem rešenega konflikta med filoitalijani in filoslovenci. Benečija namreč še danes išče svojo identiteto v kategorijah prejšnjegaPreberi

Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih mestih. Eno se imenuje Trst in je moje rojstno mesto. Drugo se imenuje Trieste in je prav tako moje rojstno mesto. Eno govori, bere, sanja v slovenskem in italijanskem jeziku, drugo pa samo v italijanskem. Kajti slovenščino poučujejo v zelo redkih italijanskih šolah, tako redkih, da jih prešteješ na prste ene roke. Oba jezika zato obvladajo skoraj izključno Slovenci. Preberi

Izkrivljena podoba Slovencev v Italiji s strani velike večine tistih, ki živijo nekje med Sežano in Lendavo, se začenja pri ugotovitvi, da manjšina ohranja slovenski jezik. Na živce mi gre, ko me priložnostni sogovorniki vnovič in znova v Ljubljani ali drugje po Sloveniji z začudenim in presenečenim pogledom napadejo z ugotovitvijo: »Iz Trsta?!« Brezup nastopi ob navadno komplementarnem vprašanju: »Kako to, da govorite tak dobr slovensk?«Preberi

Boris Pahor je zanimiva figura. Mimo vsega simboličnega zanosa. Sociološko zaradi odnosa matice do tržaškega pisatelja v zadnjih letih. Seveda, največja pisateljska zvezda na slovenskih tleh z vsakoletno novo objavo pri starosti, ki presega 100. rojstni dan. A splošna slovenska javnost je veličino pisatelja in človeka prepoznala šele po tem, ko se je Pahor uveljavil v Franciji in Italiji.Preberi