Poltretji bar (tesnobe)

Toliko namreč znaša povprečen tlak v gumah avtomobilov, ki sem jih doslej vozil. V tiste manjše, primerne za premikanje po mestih, gre pritiska manj, po navadi za dobra dva bara, v večje, težje, predvsem pa močnejše, ki se bolje prilegajo dolgim razdaljam, pa več, skoraj trije. Tesnobo občutljivi ljudje doživljamo kot pritisk na svoja čustva, čeprav je ne moremo izmeriti v barih, atmosferah ali paskalih.

V začetku tisočletja sem vozil fiesto navy letnik 1993, ki jo je naši družini v uporabo dal moj danes že dolgo pokojni dedek. S kolegom sva poleti 2002 na njenih sedežih obredla kar nekaj ozemlja, ki je nekoč pripadalo nekdanji Habsburški monarhiji: Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Poljsko, Češko in Avstrijo. Tedaj me je vožnja z javnim prevozom že precej begala, prav tako so mi bila neprijetna območja z veliko gneče. Spomnim se, kako sem se na Dunaju na vso moč izogibal ulici Singerstrasse, ki vodi proti katedrali svetega Štefana. Tudi v Krakovu, ki se je v tistih dneh bučno pripravljal na sprejem tedanjega svetega očeta, sicer domačina Janeza Pavla II., sem se počutil precej nelagodno. Stalno sem imel občutek, da se mi bo zvrtelo v glavi in da bom padel na tla.

Naslednjo pomlad mi je tesnoba na avtomobilskem sedežu fieste zadala tako hud udarec, da si od njega skoraj leto dni nisem opomogel. Vojna v Iraku se je tedaj po mnenju ameriškega predsednika Busha, ki ga je kak teden poprej na letalonosilki Abraham Lincoln pričakal velik transparent z napisom »Mission accomplished«, že zaključila. Bilo je razmeroma lepo popoldne, nebo so prekrivali maloštevilni koprenasti oblaki. Vozil sem se po mestu, Trstu seveda. V splošni zavesti Slovencev je to kraj, kjer morajo biti še posebej pozorni na po njihovem mnenju podivjan promet. Meni pa to dejstvo ni povzročalo prevelikih skrbi, saj sem na tržaških ulicah pet let prej uspešno opravil vozniški izpit.

Udarilo me je na koncu ulice, ki nosi ime po tržaškem umetniku iz 19. stoletja, Giuseppeju Lorenzu Gatteriju. Tam sem na križišču z Ulico Battisti v koloni čakal na zeleno luč na semaforju. Drevesa onkraj ceste so bila že zelena, kar pa me še zdaleč ni mirilo. Spomnim se le grozljivega občutja, da mi bo za vedno usojeno ostati na tistem mestu in se ne premakniti nikamor več. Biti izpostavljen na milost in nemilost neznanim ljudem, ki sem se jih tedaj na široko izogibal, tam še toliko bolj, ker je četrt v bližini Drevoreda XX. septembra v času moje mladosti veljala za leglo neofašistov, ki so zmerjali in pretepali Slovence. S sesutimi mislimi sem se pripeljal domov na Kras in se odločil, da se zelo dolgo ne bom več spustil v mesto v zalivu, vsaj sam ne. Svojo ozdravitev sem tedaj prepustil usodi, v najboljšem primeru času. Obvladal nisem nobenih strategij za kljubovanje tesnobi, še več, sploh nisem vedel, da te obstajajo. Če pogledam nazaj, mi ne preostane drugega, kakor da si priznam svojo tedanjo nebogljenost. Predvsem zaradi tega, ker sta bili moji bolezen in bolečina za vse okrog mene, navsezadnje pa tudi zame, velikanski tabu. Faks in vse ostalo je tedaj precej mesecev viselo na klinu.

Minilo je slabo leto, preden sem se končno opogumil in se nekega večera v prvi tretjini 2004. leta sam odpeljal na tradicionalno ponedeljkovo srečanje v Društvu slovenskih izobražencev v središču Trsta, kjer je danes že pokojni jezikoslovec in etnomuzikolog (ter kasnejši Prešernov nagrajenec) Pavle Merkù predstavljal svoje tedaj sveže delo o izvoru primorskih priimkov. Sladka zmaga po skoraj letu dni spominjanja na pekoč poraz. Tudi zahvaljujoč samoplačniškemu tržaškemu psihoterapevtu R. P., ki mi je priporočil homeopatsko zdravljenje z matično tinkturo srebrne lipe (Tilia tomentosa) in zrnci fižola svetega Ignacija (Ignatia amara). Slednji vsebuje strihnin, alkaloid, ki vpliva na prenos električnih dražljajev preko živčevja in ki se v večjih količinah uporablja za zatiranje škodljivcev, predvsem podgan.

Skoraj dvajset let zatem se s tesnobo še vedno bijem. Moja obzorja so se od tedaj seveda močno razširila. Po uspešnem novembrskem železniškem izletu v Brescio, ki sem ga opisal v prejšnjem prispevku »Tramvaj tesnobe« (Sobotna priloga, 13. 1. 2024), se tokrat znova odločim za ozemlje nekdanje Habsburške monarhije, natančneje Translajtanije, torej posesti ogrske krone. Morda bi kdo rekel, da grem znova izzivat usodo.

Samotno potovanje se začne v sredo zjutraj, ko se odpeljem izpod Haloz. Prijetne občutke polni zavest, da sem bil v preteklih dneh zelo aktiven. Poleg vzpona na 882 metrov visoko Donačko goro sva z ženo razveselila taščo s tem, da sva pod streho pospravila cel kup bukovih drv, ki so dober mesec ležala na dvorišču.

Takoj uberem smer sever-severovzhod, torej Dravsko polje, Ptuj, Slovenske Gorice, Goričko. Na zadnji črpalki pred mejo se moj renault scenic odžeja z dizlom po najnižji ceni daleč naokrog. Prvi postanek naredim v s soncem obsijanem kraju Oberschützen na Gradiščanskem, kjer so leta 1938 postavili spomenik nacistični priključitvi Avstrije. Ta danes avstrijska dežela je do podpisa Trianonske pogodbe leta 1920 pripadala ogrski kroni. Madžari so jo imenovali oziroma jo še danes imenujejo Őrvidék, kar dobesedno pomeni »stražna pokrajina«.

Spomenik anšlusu še danes stoji, seveda s pripisom, da je korenito spremenil svoj namen in naj bo zato predvsem svarilo pred ponovitvijo podobnih dogodkov. Nekako kot kamen iz taborišča Mauthausen pred Hitlerjevo rojstno hišo v Braunauu ob reki Inn. Turistična pisarna v Oberschützenu je zaprta, sicer bi tam kupil nekaj razglednic in jih poslal prijateljem ter družini.

Pot nadaljujem v Kőszeg, malo in lepo mestece tik ob avstrijsko-madžarski meji. Kdo je bil Nikola Jurišič, ki mu Madžari pravijo Miklós Jurisics, izvem ob ogledu tamkajšnjega gradu. Šlo je za uskoškega barona, ki je živel med koncem 15. in sredino 16. stoletja in ki je leta 1532 obranil mestece pred Turki. Ogled gradu je zelo navdihujoč in na tesnobo sploh ne pomislim.

Malo pred poldnevom me na glavnem mestnem trgu pred stolnico prestreže prijatelj Dušan M., sicer tudi novinar, pesnik in prevajalec, s katerim sva dogovorjena za kosilo. Ta si vzame čas, da mi razkaže mesto, predvsem ubožnico, ki je za slovensko zgodovino zelo pomembna, saj so se v njej šolali prekmurski duhovniki. Ključno vlogo je pri tem odigral Mikloš Küzmič, prvi prevajalec vseh štirih evangelijev v prekmurski knjižni jezik. Hvaležen sem Dušanu in vsem ostalim, ki si vzamejo čas zame. S tem ne lajšajo samo moje tesnobe, ampak mi v krajih, ki jih obiščem, pomagajo do lepega občutka, da vanje ne prihajam kot popoln tujec, temveč kot gost. Ko mu povem, da je moj cilj tistega dne Bratislava, mi odvrne, da je to daleč, jaz pa njemu nazaj, da sem do Kőszega že opravil dobro polovico poti.

V Bratislavo letos prihajam že tretjič. Moj gostitelj Jozef P. si tokrat vzame čas zame, saj je bil poleti zaseden s preživljanjem dopusta ob Jadranu. Zanimivega možakarja, skoraj dve desetletji starejšega od mene, sem spoznal malo pred začetkom pandemije koronavirusa. S svojim avtomobilom letno prevozi preko devetdeset tisoč kilometrov, saj živi med Bratislavo, širšo zahodno Slovaško in Ljubljano, kjer na Filozofski fakulteti predava na Oddelku za slavistiko. Čeprav je Slovak, se z ženino družino pogovarja v madžarščini, s hčerkama pa v nemščini. To jezikovno lahkotnost in enostavno preskakovanje med več jeziki mu celo nekoliko zavidam, saj se s svojo hčerkico nikoli ne bi mogel pogovarjati v italijanščini, čeprav jo, podobno kot Jozef nemščino, obvladam na ravni maternega jezika.

Med krajšim večernim ogledom Bratislave se z dvigalom povzpneva na panoramsko ploščad, ki stoji vrh nosilnega stebra Mostu slovaške narodne vstaje čez reko Donavo. V prostoru pod ploščadjo, ki spominja na vesoljsko ladjo, je restavracija, ki se je je oprijelo ime UFO. Čeprav sva skoraj sto metrov nad tlemi in z višine opazujeva slovaško prestolnico ter njeno okolico, v meni ni nobenega sledu o vrtoglavici, kaj šele o tesnobi. Navajen marsičesa hudega, si tega ne morem razložiti. Jozef me povabi na pijačo v prostore vesoljske ladje, ki delujejo zelo ekskluzivno, če ne celo elitno. Pravi, da je bil v času socializma vstop oziroma vzpon tja gor brezplačen, danes pa seveda ni več tako. Nič kaj elegantno sicer ne izpadeta mladi dekleti, ki se v salonarjih z visokimi petami komajda premikata. Morda je prav njima dvema v želji ugajati komu drugemu v tej situaciji tesnobno ali vsaj neprijetno.

Ceno za sredino dobro počutje plačam naslednji dan. Pot me iz Bratislave skozi njena vzhodna predmestja z imeni ulic po ruskih krajih vodi po ravnici na levem bregu Donave, ki ji ni videti konca. Te kraje je tik pred drugo svetovno vojno do njenega zaključka zasedala Madžarska Miklósa Horthyja. Sonce se komajda pokaže izza oblakov. Moj prvi današnji cilj je mesto Dunajská Streda, madžarsko Dunaszerdahely, kamor se pripeljem s počutjem, ki je na psu. Resno razmišljam o tem, da bi prekinil potovanje in se preko že (jeseni spo)znanega Győra vrnil na izhodišče. Račune mi dodatno prekrižata zaprta galerija in muzej, kjer sem si nameraval ogledati dediščino tamkajšnje madžarske narodne skupnosti. Naposled najdem kavarno, v kateri se malce umirim in sprostim. V njej me mladi natakar ogovori v madžarščini, ki je očitno obvladam že toliko, da uspem v njej naročiti brezkofeinski kapučino. Kofein lahko name deluje poživljajoče ali uničujoče. V takem stanju bi bilo pitje kofeinske kave prava loterija, poraz pa uničujoč. Tudi ko stopim k blagajni in me mladenič madžarsko vpraša »Fizetni?« (Plačati?), se dobro (spo)razumeva. V nasprotju z mojimi prvimi, dvajset let starimi izkušnjami s tesnobo mi v današnjih časih človeška bližina zelo dobro dene, čeprav so okrog mene neznanci, ki jih po vsej verjetnosti v življenju vidim prvič in hkrati zadnjič.

Ko po ulici stopam v smeri parkiranega avtomobila, si zabičam, da moram stisniti zobe in se pripeljati vsaj do Komárna, slovaškega mesteca ob Donavi, tik ob meji s sosednjim madžarskim Komáromom. Tudi ta kraj, ki je bil med drugo svetovno vojno prav tako del Madžarske, sem pred nekaj meseci že obiskal in to mi veliko pomeni. Čeprav sem ga videl samo enkrat, mi misel nanj deluje veliko bolj domače in pomirjujoče kot tržaška Ulica Gatteri tistega spomladanskega popoldneva pred dobrimi dvajsetimi leti.

Unovčena zmaga (prihod v Komárno) po finem kosilu v eni mestnih restavracij pomeni odlično popotnico prav takemu počutju na popoldanski relaciji po večinsko madžarskih vaseh in krajih med Komárnom in dobrih petdeset kilometrov oddaljenim krajem Štúrovo. Tudi dopoldanske meglice in oblaki, skozi katere je zelo sramežljivo prodirala sončna svetloba, so se že zdavnaj razblinili. Bil sem prepričan, da bom zmogel ta del poti veliko bolj umirjeno prevoziti po desnem bregu Donave, ker mi je Madžarska bližja od Slovaške. In to kljub veliki oddaljenosti madžarščine in ravno tako veliki bližini slovaščine s slovenščino. Je pa že sama misel, da je Madžarska neposredna soseda Slovenije, Slovaška pa ne, mojim čustvom v veliko pomoč.

Kljub vsemu se odločim za pogumnejšo izbiro, Slovaško. Zmaga bo v tem primeru slajša. Od države severno od Donave se dokončno poslovim v Štúrovem. Že od daleč me z onstran Donave pozdravi mogočna katedrala v Esztergomu. V mestu si sicer najprej ogledam vodni muzej, kjer mi vstopnico celo uspe kupiti v madžarskem jeziku. Moje počutje se je medtem znova nekoliko poslabšalo, in to kljub temu, da sem za danes prevozil že večino poti in da misel na »rešitev« s predčasno vrnitvijo na izhodišče ne pride več v poštev. V Budimpešti imam preko Airbnbja že teden dni rezervirano in plačano sobo.

V madžarski prestolnici me sprejme Mladen P., ki ga v živo srečam prvič. Doslej sva komunicirala le preko spleta. Na tamkajšnji univerzi Eötvös Loránd je zaposlen kot lektor slovenskega jezika. Do mestne četrti Corvin, kjer bom prenočil, me pospremi s podzemno železnico. Podzemne postaje, predori, pomične stopnice in vseprisotna gneča so kakor nalašč za razvoj tesnobe, ki pa je hvala bogu ni. Očitno sem preveč utrujen ne samo od dopoldanskega spopada z njo, ampak tudi od dvodnevne vožnje. Morda mi jo bo uspelo nekega dne celo preboleti. V Mladenovi najljubši restavraciji pod Budimskim gradom se najem bograča, ki mu Madžari sicer pravijo bogrács gulyás, saj je bogrács zanje le poimenovanje za posodo, v kateri se ta jed kuha oziroma streže.

Tretji dan mine med jutranjo kavico, ki si jo z Mladenom privoščiva v kavarni ob Donavi nedaleč od Corvin téra, nakupom madžarske avtocestne vinjete na eni od budimpeških bencinskih črpalk, kjer starejšemu možakarju, ki me v naglici ogovori, celo uspem lepo madžarsko povedati »Bocsanát, nem értem …« (Oprostite, ne razumem …), in načrtovano vožnjo proti domu s postankoma v Székesfehérvárju, rojstnem mestu madžarskega premiera Viktorja Orbána, ter nekdanji prestolnici Spodnje Panonije Blatenskem Kostelu, ki premore kar dva kipa kneza Pribine in ki se danes imenuje Kesthely. Vreme se med potjo spreminja, ponekod je krasno sončno, drugod pa gosta megla. Vožnja po avtocesti med Budimpešto in Lendavo je najprej zelo prijetna, nato nekoliko manj, in to kljub temu, da tesnoba s postopnim približevanjem izhodišču fiziološko pada. Njeno mesto prevzema utrujenost, ki me je zaradi zgodnjega jutranjega prebujanja, značilnega za rajzefiber, v treh dneh kar pošteno zdelala.

Na dvorišču taščine hiše pod Halozami me pričakata hčerkica, ki mi skoči v naročje, in žena, ki takoj opazi, da imam utrujene oči. Po dobrih sedmih letih skupnega življenja me očitno več kot odlično pozna.