Tesnobne izohipse

Ne spominjam se natanko, ali sem za izohipse (slovensko plastnice) prvič slišal od strica, s katerim sva v prvi polovici devetdesetih let prevandrala velik del Krasa, v šoli pri uri geografije, ki smo ji tedaj še rekli zemljepis, ali pri skavtih, kjer smo imeli v posebnem predalu spravljene zemljevide italijanskega vojaškega zemljepisnega inštituta (IGM – Istituto geografico militare) Trsta in Krasa v merilu 1 : 25.000. Imenovali smo jih specialke. Njihova posebnost je bila ta, da so tudi za kraje onkraj meje dosledno uporabljale italijanska poimenovanja iz časa fašizma – Crepegliano za Kreplje, Vallegrande za Veliki Dol, San Servolo za Socerb in tako dalje.

Plastnice so pojem iz kartografije. Gre za črte, ki povezujejo točke z enako nadmorsko višino. Kjer so med seboj zelo oddaljene ali jih celo ni, je zemeljsko površje položno oziroma ravno, kjer pa se nagnetejo druga zraven druge, je strmina velika. V preddigitalni dobi – spomladi 1994 sem ob birmi od strica v dar dobil Atlas Slovenije – so bili zemljevidi opremljeni s posebnim grafičnim prikazom, na podlagi katerega je bilo mogoče oceniti, koliko časa bo potrebnega za premagovanje kombinacije razdalje in višinske razlike. Za primerjavo: leta 2024 mi Googlovi zemljevidi poleg razdalje, skupne višinske razlike in predvidenega časa hoje natančno povejo, koliko metrov bo vzpona, koliko pa spusta …

Občutkov tesnobe pri hoji v hribe imam med svojim izkušnjami relativno malo. V obdobjih, ko je bilo moje duševno počutje na psu, sem se planinskih vzponov široko izogibal. Redkokdaj sem se podal na sprehod. Danes vem, da je negibnost velika prijateljica slabega počutja. Tedaj pa mi je bilo dovolj zazreti se v malo večjo globino, pa so se takoj pojavili občutki vrtoglavice, seveda poleg grozljivih misli, da mi bo zmanjkalo tal pod nogami, da se bo svet pred mano sesul itd.

Večina bralcev najbrž pozna Napoleonsko cesto, ki povezuje openski Vrh, na katerem stoji obelisk v spomin na odprtje nove ceste med Dunajem in Trstom leta 1830, in današnje Naselje svetega Nazarija pri Proseku, ki je nastalo po drugi svetovni vojni kot zatočišče za istrske optante/begunce/ezule. Med plezalci, tudi slovenskimi, je najbolj priljubljen zadnji del te poti, saj ponuja visoke in mestoma precej gladke previsne stene. Pogled nanje zdravemu človeku ne povzroča nobene težave, duševno bolj občutljivemu pa pogosto daje vtis, da bodo padle nanj.

Pred približno desetimi leti sem s tedanjim dekletom preživljal nekajdneven oddih v kraju Colfosco na Južnem Tirolskem. Kraj ima sicer tri imena, poleg italijanskega še izvirnega ladinskega (Calfosch) in nemškega (Kolfuschg). Njegova širša okolica je pod skupnim nazivom Alta Badia precej znana smučarjem, ki v zimskih mesecih oblegajo Dolomite. Eden najvišjih vrhov daleč naokoli je z 2665 metri Sassongher.

Bili so popolnoma drugi časi. Poletni meseci so bili v celem letu najtežji, saj so se prav takrat pojavljale največje neznanke. V nasprotju s stalno zaposlenimi, ki so lahko uživali zasluženi dopust, si nisem mogel kaj, da se ne bi spraševal, ali me bodo septembra znova poklicali s kake šole (pogodbe za določen čas so se mi venomer iztekale 30. junija), ob tem pa je minilo vsaj nekaj mesecev, in že smo bili jeseni, ko so papirji iz Trsta, kjer sem bil zaposlen, priromali v Koper, kjer so mi odmerjali nadomestilo za brezposelnost. Nadomestilo za poletne mesece sem velikokrat prejel šele tedaj, ko sem bil na novo zaposlen.

Takšne so bile moje okoliščine tudi takrat, ko sva se v Dolomitih z bivšo odločila, da se bova naslednjega jutra povzpela na Sassongher. Pobudnik ture sem bil jaz, prepričan, da moram za vsako ceno prilesti na vrh. Med hojo sva sledila smerokazom in markacijam ter se na neki točki usmerila na manjšo stezo. Kaj kmalu sva prispela do prvega zahtevnejšega mesta, kjer je del poti precej izpostavljen. Čeprav sem bil še do trenutka prej neomajno prepričan o svojih sposobnostih, sem obstal kot vkopan. Po glavi so mi rojile vse mogoče misli, negativne seveda. Bivša me tudi sama ni preveč prepričevala, naj nadaljujeva. Vrnila sva se do razcepa in ubrala drugo pot, ki se vzpenja do sedla Forcella de Ciampei, kjer se dolina Badia (nemško Gadertal) prevesi v dolino Gardena (Grödnertal). Spomnim se, da se mi je mudilo, zato sem se do najvišje točke želel povzpeti v najkrajšem možnem času. Očitno sem bil prepričan, da na tak način sproti »kurim« tesnobo, ki se v meni nabira ob vsakem koraku. Žal ni bilo tako, prej obratno.

Ko sem s sedla zagledal pot, ki naju je še ločevala od najbližjega planinskega doma Puez, so se občutki, ki so me prevevali pred izpostavljenim mestom na poti na Sassongher, ponovili s trikratno močjo. Tam nisem zmogel dalje, tu pa še manj, čeprav je bila pot na videz veliko manj zahtevna. Za nekaj trenutkov sem celo izgubil živce in začel vpiti, češ, zakaj se to dogaja ravno meni. Odgovora seveda nisem dobil, ne od sebe ne od nje ne od nikogar. Pogled na okoliške vrhove in doline pa je postajal iz trenutka v trenutek bolj strašljiv. Odločila sva se za sestop. Čeprav pot ni bila prestrma ali sploh zahtevna, sem se moral med spuščanjem kar nekajkrat usesti in zapreti oči. Sinapse so delale po svoje, v mojo škodo seveda. Nadaljevanje zgodbe si kar sami predstavljajte.

Predlani jeseni mi je covid-19 pustil zelo hude posledice, tako telesne kakor tudi na duši. Čeprav sem ga brez težav in hujših simptomov prebolel že v drugi polovici oktobra, je postalo moje stanje okrog novega leta tako slabo, da sem bil zadihan že tedaj, ko sem se doma povzpel po trinajstih stopnicah, ki premagujejo višinsko razliko med dnevno sobo in spalnico. Vedno manj sem se gibal, vedno več poležaval in tako naglo drsel v depresivno stanje. Začarani krog je konec lanskega januarja naglo prekinila nadomestna zdravnica v ambulanti Zdravstvene postaje Dutovlje s šokantno izjavo, naj ne iščem izgovorov za telesno nedejavnost pri slabem vremenu. Verjetno je s tem hotela reči, da obstaja v bližini kak fitnes ali da si lahko v skrajnem primeru nabavim sobno kolo in uteži. Pod vtisom njenih odločnih besed sem se še istega popoldneva peš odpravil na Sveti Lenart, 402 metra visoko obmejno vzpetino med Tubljami pri Komnu na slovenski in Samatorco na italijanski strani. Njegov vrh leži v Italiji, po padcu meje leta 2007 pa je postal priljubljena destinacija tudi za pohodnike s slovenske strani. Sam sem ga vzljubil med prvo karanteno oziroma lockdownom, in sicer iz dveh razlogov. Na njegovem pobočju v pomladnih mesecih raste na tone divjih špargljev, pa še državno mejo, ki je bila tedaj strogo zaprta, sem pri nabiranju te spomladanske poslastice večkrat simbolično prečkal za nekaj desetin metrov. Pri zahodnih sosedih so namreč sile javnega reda čakale v zasedah na sprehajalnih poteh in prežale na pohodnike, ki so si v boju proti pandemiji dolgčas ležanja na kavču krajšali s prepovedanimi sprehodi v naravo.

Tistega lanskega januarskega dne me je presunilo, s kakšno lahkoto sem premagal dvesto metrov nadmorske višine med izhodiščem in ciljem. Čeprav sem bil seveda zadihan, se niti enkrat nisem ustavil, da bi zajel sapo. Še en dokaz več (kolikor ga je bilo sploh treba), da ni vse v telesu, ampak tudi v glavi.

Sledil je Nanos z Razdrtega, po Strmi poti seveda. Čeprav je njegov vrh Pleša s svojimi 1261 metri relativno nizek, ima gora dejansko vse lastnosti visokogorja. Nekaj je jeklenic in izpostavljenih mest, predvsem pa je od nadmorske višine približno 900 metrov popolnoma prost pogled navzdol. Pričakoval sem, da mi bo slednje povzročalo težave, kar se je tudi zgodilo. Za nameček je ponekod ležalo še nekaj centimetrov snega, ki je oteževal hojo. Spomnim se, da sem zadnji, najstrmejši del na pobočju tik pod televizijskim in radijskim oddajnikom prehodil, preplezal ali morda celo prelazil tako, da sem imel oči uprte izključno v tla. Gledal nisem ne naprej ne levo ne desno. Fizično in psihično sem bil izčrpan, ker se mi je za vsako ceno mudilo na vrh. Povrh tega me je strašil hrup, ki se je kot v amfiteatru dvigal s spodaj ležeče primorske avtoceste. Na vrhu so bile moje misli sesute, mi je pa podvig le uspel. K precej hitri umiritvi in ureditvi sinaps mi je zelo pomagalo dejstvo, da sta na vrhu koča in RTV oddajnik, pa še veliko ljudi je bilo okrog mene. Sestopil sem po nekoliko daljši Položni poti, ki zavije mimo cerkvice svetega Hieronima. Devet let poprej (in še dolgo zatem) je bilo na Sassongherju (in še marsikje) glede človeške prisotnosti okrog mene popolnoma drugače. Spominjam se enega premnogih samoplačniških psihoterapevtskih pregledov, kjer je zdravnik izjavil, da mi tesnoba in panični napadi povzročajo socialno anksioznost in agorafobijo.

Čez dva tedna oziroma pri tretjem vzponu je šlo na Nanos že povsem običajno. Kmalu nato sem ga vzel za osnovno mersko enoto pri vzponih, vrh pa naskakoval po nemarkirani Poti ob melišču, bolj strmi od Strme. Višinska razlika poti med planino Kuhinja nad Vrsnim v Posočju in Krnom je približno 1200 metrov, torej za dva Nanosa. Podobno Jerebica še nekoliko ob Soči navzgor. Vzpon na Snežnik ponuja od Nanosa nekoliko manjšo višinsko razliko, a je pot nekoliko daljša. In tako dalje.

Daljše jesensko obdobje lepega vremena v začetku oktobra izkoristim za še zadnji zahtevnejši vzpon, in sicer na vrh, ki mu Italijani oziroma Furlani pravijo Monte Coglians, Avstrijci pa Hohe Warte. Nahaja se na mejnem grebenu med Italijo in Avstrijo, ki je hkrati razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem. S svojimi 2780 metri (le 84 metrov je nižji od Triglava) velja za najvišjega v Karnijskih Alpah. Meja se tu ni premaknila od leta 1866, ko je Italija zaradi svojega zavezništva s Prusijo dobila Veneto in Furlanijo. Italijanski alpinci so tu postavili svojevrstno utrdbo in jo v svojih rokah obdržali do zloma pri Kobaridu jeseni 1917, ko so se morali v naglici umakniti.

Od doma se odpravim še pred šesto uro zjutraj, torej v popolni temi. Prva radijska poročila govorijo o tem, da je gibanje Hamas izstrelilo nekaj raket na Izrael. Ob tem zamahnem z roko in pomislim, da gre za enega tistih incidentov, ki smo jih že dolgo vajeni. Na izraelski strani bo ob tem nastalo nekaj škode, povračilni ukrepi izraelske vojske bodo ubili nekaj ljudi v Gazi.

Do izhodišča pri koči Rifugio Tolazzi se pripeljem ob sončnem vzhodu. Prvi del poti sicer ni v znamenju tesnobe (niti naslednji ne), ampak zadihanosti, ki ji ne morem najti vzroka. Stiska me v prsnem košu in grlu, a samo fizično, ne duševno. Začetek ture mi sicer popestri starejši par iz okolice Sežane. Možakar pravi, da z ženo tistega dne nista namenjena na isti cilj kot jaz, a da ga poznata kot precej zahtevnega. Če primerjamo Nanos s Cogliansom, slednji zmaga z dvainpolkratnikom višinske razlike prvega.

Planinske koče na sedlih, pobočjih ali vrhovih gora večkrat zelo zavajajo. Ko jih gledaš od spodaj, se ti zdi, da so blizu, vzpon pa noče in noče miniti. Tak primer je recimo Krn. Tudi Coglians, čeprav se na njegovem vrhu ne nahaja nič podobnega, stoji pa nekje na polovici poti koča Marinelli (2122 metrov n. v.). Od tam dalje gre vedno laže, čeprav je pred mano še 700 metrov vzpona, torej za en Nanos. Tudi marsikoga prehitim in ob tem mi je v uteho, da če se mi karkoli zgodi, me bo gotovo kdo našel. Nezanemarljivi so tudi občutki, da je trud poplačan s prekrasnimi razgledi. Tudi zadnji del poti, ki se vzpenja po izredno krušljivem melišču (vzponi na Nanos po Poti ob melišču so v tem oziru odlična vaja), mi ne povzroča večjih težav. Usmerjen sem na vrh, in pika. Ko prispem nanj, se onkraj odpre pogled zelo daleč, do Visokih Tur. Tam je še pohodnik srednjih let iz okolice Conegliana v Venetu, ki je na pot krenil pred mano.

Prosim ga, naj me fotografira, nato se okrepčam, potem pa začneva skupaj sestopati. Čeprav bi me morala ob prizoru, ki sva mu kmalu zatem priča, z vseh strani napasti tesnoba, ni tako. Sladkost osvojenega vrha očitno vse premaga. Osamljen planinec na svoji poti proti vrhu precej objestno drvi navzgor ter vpričo naju sproži najprej en kamen, potem pa še drugega. Nič mu ne rečeva, misliva pa si svoje. Hvala bogu pohodnike, ki jih je pustil niže za seboj, na nevarnost opozori z glasnim vpitjem »Sassooooo!« (»Kamen!«) in »Ancora sassooooo!« (»Spet kamen!«). Takrat pomislim, da bi ga bilo treba za tako neodgovorno vedenje kaznovati v slogu Dantejeve Božanske komedije. Moral bi sestopiti, v globini poiskati in pobrati kamna, ki ju je sprožil, se znova povzpeti in ju vrniti na mesto, kjer sta bila.

Približno na polovici sestopa se s sopotnikom posloviva. Vsak gre v svojo smer. On še malce naokoli, jaz na izhodišče. Pri avtomobilu, ki sem ga pustil na parkirišču, se dva Furlana čudita nad tem, da ima moja fiat panda slovensko registrsko tablico. Radijski dnevnik v italijanskem jeziku, ki ga ujamem nekaj minut zatem, pa pravi, da Hamasovi napadi na Izrael še vedno trajajo. Sobota je, 7. oktober, ura pa nekaj čez eno popoldne.

V letu 2024 se prvič na Nanos povzpnem v nedeljo, 14. januarja. Vrh je v oblakih, tla in vse, kar iz njih raste, pa pokrito z ivjem. Mestoma tudi zelo piha, in čeprav ni burja, je vseeno kar mraz. Oprijem mojih gojzarjev je več kot dober. Ko od antene začenjam sestop po zamrznjeni Janezovi poti, se vprašam, kako to, da me nič ne stiska. Čeprav na hribu poznam skoraj vsak kamen, je objektivno prav gotovo bolj nevarno tu kot na kaki prometni cesti ob nekdanji železni zavesi, v madžarskem zamejstvu na južnem Slovaškem ali na ulici v italijanski levinji Brescii. Ko bi se mi tam karkoli zgodilo, bi mi lahko na pomoč takoj priskočili številni mimoidoči. Na Nanosu pa v takem vremenu ni veliko pohodnikov. Našli bi me najbrž šele po nekaj urah, seveda podhlajenega ali celo brez življenja. Kljub grozljivim mislim, tesno zgoščenim izohipsam, megli in ivju sem popolnoma miren, skoraj blažen.