Morda bikini

Od nekdaj imam zapleten odnos do stvari. Ne toliko do tistih, ki si jih ne lastim, temveč do tistih, ki jih nameravam ali celo moram kupiti – ki si jih bom lastila. Po nakupu vselej: zakaj sem trošila? Sem to stvar resnično potrebovala? Jo bom potrebovala v bodoče, čez mesec, dva? Kdo ali kaj je zaradi te stvari nastradal? Na kakšne nepredstavljive načine bo ta stvar opustošila mene? Sem s stvarjo nadomestila kos svoje duše? Verjetno zveni dramatično, vendar, prisežem, to niso hiperbole. Moja nakupovanja so brez izjeme obtežene izkušnje, pa naj gre za nakup nove zobne ščetke, ponve, mobitela, vinilne plošče, skodelice ali šminke. Daleč najteže pa mi je tedaj, ko gre za nakit, oblačila in čevlje. Ko se mi dozdeva – res zgolj dozdeva –, da katerega od teh predmetov potrebujem, ali ko si katerega celo želim, me zadrgne krivda.

Točno vem, zakaj je tako, vse sem si že zdavnaj priznala. Nakit, oblačila in čevlje imam od vseh stvari najraje, te stvari so mi izredno všeč. Občudujem jih, uživam v izbranih naravnih materialih, strogih, kdaj tudi igrivih linijah, paleti barv, odtenkov, paleti vzorcev, poudarkov. Te stvari imajo nad mano največjo moč, mojo domišljijo – moje vizije – okužijo najhitreje, najbolj nasilno. Kdo bom s tistim kosom srebrnega nakita, s tistimi usnjenimi kitten balerinkami, s tistim puloverjem iz angora volne? Zagotovo bom boljša, lepša, svobodnejša, me spreletava, zagotovo bo moje življenje bolj moje, manj izposojeno, vanj se bo nedvomno izlegalo manj uničujočih frustracij. Tisti pulover iz angora volne sovražim, saj vem, da se bom – morda ne prav tej stvari, a vendarle neki stvari – sčasoma podredila. Podredila se bom obljubi neke stvari.

(Prostor med ljudmi in predmeti je prazen, je v »The Dreamer Is Still Asleep« pel John Balance. Zavedal se je, da hočemo polnost za vsako ceno prisanjati.)

Ker mi je kupovati oblačila mučno, to počnem redko, izjemno redko. Iz tega, da je moja najljubša poletna obleka stara dvanajst let, da so moje birkenstock videle Indijo pred enajstimi leti, da sem svoje bulerje ponosila do nerazpoznavnosti in so se spredaj pri prstih razcveteli, zlahka počrpam ponos. Vitka sredi obilja. Disciplinirana med dekadentnimi. Dobra med slabimi. Vrla kot Jezus, ki, slišim, ni imel raznolike garderobe. (Po svetu bi si želela postopati kot Jezus s križa, v plenicah, toda konvencije so konvencije in podnebje je podnebje.)

Kadar tako vseeno – iz potrebe ali želje, ki je nisem uspešno zatrla – vstopim v trgovino z nakitom, oblačili ali čevlji, se z razstavljenimi predmeti vsakič borim. Morda, se pogosto vprašam, v trgovino vstopim ravno zaradi borbe? Zaradi možnosti, da bi predmete docela porazila? Jim – si – dokazala, da sem spregledala njihovo ničnost? Mogoče gre zgolj za premoč, za nič niste in nič mi ne morete dati, nič tega, česar si ne dajem že sama?

Mogoče. Ko vstopim v trgovino z oblačili in zdrsnem med police s serijsko proizvedenim tekstilom, med obešalnike, na katerih se drenjajo suknjiči, jakne, hlače, med otoke, po katerih so praviloma razvrščeni najnovejši serijsko proizvedeni kosi, najprej namreč čutim prezir. Po vstopu v prostor sem še neverjetno vzvišena, še polna izkušenj dneva onstran stvari, svežega zraka, jutranje svetlobe, mehkobe mačjih tačk, pasjega smrčka, še polna umetnosti, pogovorov z ljubljenimi. Teža, količina oblek, njihov komaj zaznavni jedki vonj, njihova mrtvost – pulover dvignem, ga izpustim, pa kar pade nazaj na kup –, ob vsem tem preprosto gnus. Včasih se mi oblačila gnusijo ves čas sprehoda med policami in obešalniki; nobena od obljub mrtvega blaga me ne doseže, skozi avtomatska vrata na ulico zakorakam zmagoslavna. Mirna in velika.

A pogosteje se gnus kot robček v vodi razpusti v privlak: te lepe stvarčice mi pa že ne lažejo, joj, kako bom čedna, in ko bom čedna, bo vse čisto tako, kot hočem, in kiklice iz žameta, svilene srajčice, modernih kavbojk z visokim pasom se takrat dotaknem, jih razgrnem ali s stojala snamem obešalnik, jih odnesem v kabino, o čemer vljudno obvestim najbližjo prodajalko, jih pomerim in –

– možna razpleta sta vselej dva. Če mi oblačilo ali čevelj ali uhani pristojijo, privlak vztraja, vse dokler predmeta ne odnesem skozi vrata – zatem obvezno, sem že zapisala, krivda –, če pa mi ne, no, me znova preplavi odpor, pomešan z razočaranjem nad sabo, zaradi katerega se mi zatresejo dlani, zaradi katerega postanem mrka in, če v trgovini nisem sama, nadvse osorna. Živo se spomnim, kako sem predlani, bil je julij, iz trgovine, kjer sem pomerila bikini, ki bi ga na dalmatinski plaži pravzaprav potrebovala, stekla razdražena, s solznimi očmi. Bikinija, ki bi ga pravzaprav potrebovala na večini evropskih javnih plaž in bazenov, še vedno nimam, namesto možnosti ponovnega ponižanja sem izbrala – naturizem.

Če bi bila poštena, bi zgornje odstavke napisala v pretekliku. Moj odnos do stvari je bil zapleten, kupovati oblačila mi je bilo mučno itd. Moji občutki so se kolosalno preobrnili lansko jesen, ko sem zaradi vztrajnega partnerjevega prigovarjanja, naj priložnost obeležim z izbranim slogom, kupila obleko za nastop na Frankfurtskem sejmu. V trgovino, trmasta, nisem želela, zato me je napotil na spletno stran svojega najljubšega proizvajalca oblačil, kjer sem primerno obleko, dovolj ekstravagantno in drzno, našla v pičlih nekaj minutah, jo v pičlih nekaj sekundah pregledala, jo v pičli minuti kupila. Za nastop je naposled nisem oblekla, bilo je mrzlo, bolel me je trebuh, nisem bila izrazito družabna.

Od septembra do danes sem po spletu kupila več nakita, oblačil in čevljev, kot sem jih napaberkovala v zadnjih petih letih. Pred dvema tednoma je bil nakup enako enostaven kakor septembra. Filter, hiter scroll, to je pa lepo, klik v košarico, klik – z mastercardom na blagajno. Niti sledu odpora, gnusa, le privlak, le neomadeževana in lahkotna želja, zgolj polnokrven rush, voljna podreditev – toda zakaj? Mar ni nenavadno, da so ravno ob tistem modusu nakupovanja, ki je še bolj problematičen od običajnega, popustile vse moje inhibicije, da me misel na Jezusa v beli halji ali v plenicah več ne gane? Kaj se je zgodilo z mano?

V odgovor lahko ponudim marsikaj. Denimo: stvar, posredovana preko ekrana, ni več prava stvar, ni več materialna, moj gnus, heh, nima več predmeta, med podobo in mano je še več praznega prostora, nad katerim nimam nobenega nadzora, praznina se v hipu sprevrne v fantazijo. Ali: na spletu se vse odvija bliskovito, splet je hitrejši od posameznikovih inhibicij, občutja gnusa, odporov in sramu. Ali: nikdar ni šlo za gnus, marveč za lenobo, trgovine so od mene terjale preveč napora, a splet, no, ta mi omogoča, da ostanem anonimna – da se tako vsaj počutim, da nihče, razen tržnikov in algoritmov na oni strani, zares ne ve, kaj sem si izbrala. Ali, ali. Bla, bla. Za marsikatero razlago bi se lahko skrila, toda resnica je tokrat zgolj ena: nakupovanje me je pričelo vznemirjati, mraziti, ko sem lansko jesen v skladu s sodobno psihiatrično doktrino pričela jemati majhne odmerke antidepresiva in najmanjše odmerke antipsihotika. Skupaj, pred spanjem, seveda. Zdravila so dodobra prirezala mojo tesnobo, napetost, moj sram, mojo opreznost, česar sem neizmerno vesela,

toda v moji tesnobi, napetosti, v mojem sramu, opreznosti je bila vselej tudi moja etika, najmanj moj zapleteni odnos do stvari. Notri je bila tista moč, da se obljubam upiram, da ne kopičim smeti. Moja tesnoba je bila motor moje askeze, ki se je bom zdaj morala naučiti na novo. Pod drugimi, bolj zdravimi pogoji. Kajti, sem že povedala, odrekanje stvarem mi veliko pomeni. Moja notranja krajina ne sme biti zgolj nenehno vzdražena, marveč mora ostati prostrana. Ja. To je želja, v katero se mi splača vlagati. Eventualno, morda, če na Visu ne bo dovolj nudističnih plaž, pa tudi v bikini.