»Habemus Deum«

Branja te znanstvenofantastične klasike iz leta 1922 sem se lotila, kot se običajno lotim knjig, o katerih želim napisati kritiko – s čim manj informacijami o njihovi vsebini in slogu. Glede na to, da gre za distopični roman, ki govori o zlorabi znanstvenih izumov, natančneje atomske energije, sem pričakovala nekaj zelo temačnega in težkega, morda še pod vplivom filma Oppenheimer (2023), kjer smo priča tragični deziluziji istoimenskega izumitelja. A prav nasprotno, avtor je tragiko svojega uvida uspel ublažiti s hudomušnim satiričnim humorjem.

Zgodba se začne s poslovnežem Bondyjem, ki v časopisu zasledi oglas inženirja Marka o zelo lukrativnem izumu, ki ga prodaja iz osebnih razlogov. Podjetnemu Bondyju skrivnostni izum znanca, ki ga ni videl že vrsto let, ne da miru, in že isti dan radovedno potrka na izumiteljeva vrata. Marek mu predstavi Karburator, napravo, ki bo rešila energetsko krizo zaradi vse dražjega premoga. Karburator razbije snov na osnovne delce, atome, in izkorišča njihovo energijo. Čapek je s tem precej natančno napovedal napredek znanosti, saj se je prva cepitev atoma zgodila šele desetletje po izidu njegovega romana. Vendar pa ima ta revolucionarni izum grozno hibo, ki jo njegov stvaritelj razloži takole: »Moj Perfect Carburator s tem, da popolnoma razgradi snov, proizvaja stranski produkt: čisto, nevezano Absolutno. Boga v kemijsko čisti podobi. Če tako rečem, na enem koncu bruha mehansko energijo in na drugem koncu božjo bit.«

In kaj je na tem tako groznega? Ali ne bi Bog svetu prinesel več reda in miru? Saj ne, da je Absolutno neka zla sila, ki bi kaos v svet vnašala nalašč, a vendarle vse obrne na glavo. Bondy kljub opozorilom in izkustvu učinka Absolutnega na lastni koži nemudoma začne s proizvajanjem Karburatorjev in njihovo distribucijo po vsem svetu. In povsod, kjer postavijo Karburatorje, se pojavi tudi Absolutno, ki povzroči »težke primere razsvetljenja« in »težke verske pojave«. Vsakdo, ki pride v stik z Absolutnim, začne doživljati videnja, prevevati ga začnejo močni verski občutki, nekateri začnejo celo pridigati in izvajati čudeže. Poleg epidemičnega verovanja pa Absolutno prinese tudi družbeno zlo neomejenega obilja: »Neskončna Energija, ki se je nekoč zaposlila s stvarjenjem sveta, se je lotila – očitno glede na spremenjene razmere – fabrikacije. Ni ustvarjala; zato pa je proizvajala. Namesto golega ustvarjanja je stopila za stroje. Postala je Neskončni Delavec.«

Absolutno je prevzelo tovarne in delavci so ostali brez dela, vendar pa dela niti niso potrebovali, saj so zaradi »psihične okužbe« razdajali svoje imetje in se predajali veri. Tudi banke so podlegle temu vplivu in razdelile ves denar, ki ni pomenil več nič. Božanska nadproizvodnja je povzročila popoln kolaps gospodarstva, ki so se ga sicer trudili rešiti uradi, a neuspešno. Čapek se na več mestih norčuje iz birokracije in dolgotrajnih uradnih postopkov, tudi v tem primeru: »Odgovorni uradi so mrzlično delali podnevi in ponoči, da bi rešili oskrbovalno katastrofo, vendar je bilo očitno že prepozno; edini rezultat je bil, da je vsako ministrstvo dnevno proizvedlo petnajst do petintrideset tisoč aktov, ki so jih po sklepu medministrske komisije vsak dan na tovornjakih odvažali v Vltavo.«

Nato pa se v razpravo vmeša še Cerkev, ki se je sprva od Absolutnega distancirala in ga ni priznavala kot pravega Boga – dokler niso bile njene cerkve prazne, verniki pa so se zbirali ob bagrih in vrtiljakih, po raznih kleteh in kjerkoli so pridigali od Absolutnega navdahnjeni čudodelci. Vsaka veroizpoved je, da bi privedla svoje ovčice nazaj, skušala dokazati, da je Absolutno prav njihov eden in edini Bog. In takrat se vname vojna za absolutno resnico, ki bi jo vsak narod rad imel zase. Naš kleni poslovnež Bondy je eden redkih, ki se spretno izmikajo vplivu Absolutnega in ostanejo zavezani gospodarstvu. Sprva je prepričan, da bo s svojimi spretnostmi uspel obvladati Absolutno, z njim skleniti pogodbo, da se ne bi vmešavalo v posel. A kmalu uvidi, da je imel inženir Marek prav. Nazadnje se oba umakneta v kraje, ki jih Absolutno še ni doseglo, Marek v gore, Bondy na samotni otok. Vojno morijo spremlja od daleč in takole povzame vzrok zanjo: »Neskončen je [Bog]. V tem je kleč. Veste, vsakdo si na Njem odmeri svojih par metrov in misli, da je to cel Bog. Prisvoji si majceno resnico ali odrezek in misli, da Ga ima celega.«

Cerkev ne uide Čapkovemu satiričnemu želu, a kljub temu se zdi, da gre za več kot samo naperjenost proti organizirani religiji. Delo je ne nazadnje nastalo po prvi svetovni vojni in številnih revolucijah, v času, ko so se porajale nove in nove ideologije, od komunizma in socializma do nacionalsocializma in fašizma. Vsaka od njih je hotela absolutno resnico zase in s tem se je vse že pripravljalo na drugo svetovno vojno. Srhljivo je brati opis nove vojaške strategije, ki jo uporabijo v tako imenovani Največji vojni, v kateri opustijo bojevanje na frontah in okope: »Ni bilo dveh vojsk na nasprotnih bregovih; določena dežela je bila kratkomalo bojišče in tam sta se obe vojski premešali in človek za človekom pobijali, da se je na koncu pokazalo, čigava last je ta dežela.« To se je dejansko uresničilo v drugi svetovni vojni, kot tudi uporaba jedrske energije za namene uničenja: » Brž ko je bilo zasedeno sovražno mesto, je nastala nevidna, a obupna bitka okrog tamkajšnjih Karburatorjev; […] opeke, tramovi in strešniki so se vrtinčili v divjem krogu in to se je ponavadi končalo z grozno eksplozijo, ki je zradirala vsa drevesa in zgradbe v radiju dvanajstih kilometrov in izkopala več kot dvesto metrov globoko jamo …«

Vsi ti dogodki v romanu pa so prikazani iz različnih zornih kotov, v enem poglavju spremljamo Bondyja, spet v drugem inženirja Marka, vmes si preberemo članek zasebnega docenta primerjalne religiologije, potem se selimo v gore, med preproste ljudi, kjer slišimo tudi kakšno teorijo zarote, pa spet nazaj v mesto, v uredništvo časnika, kjer jim že zmanjkuje šokantnih naslovov za novice, nakar smo priča skrivnemu sestanku Najvišjega Sveta Velesil in tako naprej. Skozi vse to nas popelje pripovedovalec, ki se okliče za kronista, ki ga namesto velikih zgodb bolj zanimajo partikularnosti, lokalne posebnosti in posamezniki – s tem opravičuje svojo razdrobljeno pripoved, ki skače sem in tja. To razdrobljenost so kritiki Čapku očitali že ob izidu. V drugi izdaji zato doda predgovor, v katerem pojasni, da gre pravzaprav za feljtonsko nadaljevanko, ki jo je pisal sproti za vsako izdajo časopisa. Čeprav je res, da pripoved cikcaka sem in tja, se odkupi s svojo hudomušnostjo. Humoren in poskočen slog se nekako sklada s frivolnostjo kronistovega pripovedovanja, zato bralke to ne zmoti. Ob tem gre pohvala tudi prevajalki Nives Vidrih, ki je uspela sto let staro besedilo prevesti dovolj sodobno in živahno, da v njem uživamo tudi današnji bralke in bralci, hkrati pa še vedno dovolj zaznamovano, da se lahko vživimo v tisti čas.

Sicer pa to ni edino delo Karla Čapka, ki je prevedeno v slovenščino. Že leta 1921 je Osip Šest prevedel znamenito gledališko igro R.U.R. (Rossumovi univerzalni roboti, 1920), v kateri prvič zasledimo uporabo besede »robot«, ki si jo je izmislil Karlov brat Josef. Prevedeni so tudi nekateri njegovi eseji, povesti in kratke zgodbe, na primer v zbirki Zgodbe iz enega drugega žepa (1928–29, slo. prev. Nives Vidrih, 2013). Njegov znanstvenofantastični roman Vojna z močeradi (1936) je v prevodu Zdenke Škerlj-Jerman izšel že leta 1980, zato je nenavadno, da smo na prevod klasike, kot je Tovarna Absolutnega, čakali tako dolgo. Založbi KUD Police Dubove se gre zahvaliti, da z zbirko Solaris dopolnjuje vrzeli v slovenskih prevodih znanstvene fantastike.

Karel Čapek nas z romanom Tovarna Absolutnega nasmeji in zabava, a pod tem prinaša boleče sporočilo o človeštvu in zgodovini, ki se vrti kot vrtiljak in nas vedno vrača tja, kjer smo že bili. Po vseh vojnah, ki so se zgodile od nastanka romana in ki smo jim priča trenutno, človeka ob besedah, da vedno pride še večja vojna, »saj se človeštvo tudi v tej smeri vzpenja vedno višje in višje«, zmrazi. Avtor tudi za čas ideologij zelo napredno zagovarja pluralizem resnic in predvsem humanizem, ki postavlja posameznika pred idejo, ki jo zagovarja: »Človek si recimo lahko misli, da je druga vera slaba vera, ne sme pa mislit, da je tisti, kdor jo ima, slab in nizkoten in goljufiv možakar. […] Vsaka vera in vsaka resnica imata nekaj dobrega, pa čeprav samo to, da jo ima tisti drugi rad.«

Bog, Absolutno, ideologija, v vse to verjamemo bolj kot v sočloveka. Sporočilo Karla Čapka je aktualno: »Ljudje naj najprej verjamejo ljudem, ostalo pa bo že prišlo samo od sebe.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.