So kraji, ki jih nikoli ne pozabiš. Ne nujno zato, ker bi te navdajali z upanjem.

Literaturo delamo zato, da ne bi imel zadnje besede kič, ampak bi spregovorilo življenje.

V retrospektivi se zdi, da Ferrante ne bi bilo brez Albe de Céspedes.

Življenje je nenehna priprava na najhujše, tesnobno pričakovanje.

Knjižni molji smo pač zadovoljni s čim več stranmi in ena knjiga pač ne zadostuje.

Tiho presenečenje lanskega leta.

Čez ocean in nato še od vzhodne do zahodne obale Združenih držav in nazaj.

Kvir osebe si zaslužimo biti srečne, kjerkoli na svetu.

O teh pričakovanih nihče ne razmišlja, a jih na koncu kljub temu uprizorimo. Razen kadar jih ne moremo.

V zbirko Čebelica je priletela (še ena) drobna, a dobro napisana zgodba.