Za Rachel

Preden sem po pošti prejela novo knjigo britanske avtorice Rachel Cusk, Parade (2024; slo. Parada), sem neko junijsko jutro v ameriških in britanskih medijih prebrala lepo število dotlej objavljenih kritiških vtisov. Praviloma se izogibam branju recenzij in kritik književnih del, s katerimi se sama še nisem seznanila, a tokrat je bilo vznemirjenje premočno. V stik z novo knjigo ene od najintrigantnejših sodobnih pisateljic sem želela stopiti takoj, ko je bilo mogoče, čeprav prek neznanih mi posrednikov.

V kritikah sem nemudoma izvedela, da je avtoričino novo delo pretenciozno na tisti način, ki odbija vse poskuse bralčevega približevanja (The New York Times); da je knjiga pretirano literarna in da zaradi odsotnosti zgodbe bralec iz knjige izstopi nepotešen (The New Statesman); da je na ravni stavka Cusk še zmeraj sijajna, a kaj ji to koristi, če svojo veščino namenja obravnavi življenj privilegiranih posameznikov (tako NYT kot NS). Pod naslovom »Ali je šla Rachel Cusk predaleč?« se je kritik Telegrapha obesil na pisateljičino vstopno namero – odpravo romanesknega lika – in spotoma namignil na to, da je Parada »a burnable book« – knjiga, ki bi se jo dalo brez pretirane škode zažgati. Le v The Guardianu sem prebrala sklep o briljanci in osupljivosti tega antiromana, a ta drobcena prijaznost ni odpravila občutka o bližajoči se hermetičnosti. Domov bom dobila nerazumljivo knjigo, sem pomislila, begavi tekst o … ničemer zares.

Toda nisem prejela take knjige, marveč tako, ki jo lahko brez pridržkov okronam za svojo trenutno najljubšo. Prebrala sem jo dvakrat, saj med prvim branjem nisem izpisovala avtoričinih neznosno natančnih uvidov in obešenjaških parabol o stanju stvari. Druženje z njenimi knjigami mi je bilo v redko zadovoljstvo že tudi kdaj prej – še najmanj me je navdahnilo druženje z njenim predzadnjim romanom Second Place (2021; slo. Drugo mesto) –, a se vseeno ne bi identificirala kot oboževalka. Ničesar in nikogar ne obožujem, nisem podlegla tej genski napaki, temveč v avtoričinem neverjetno pronicljivem, nepredvidljivem umu in v njeni izbrušeni, takisto nepredvidljivi prozi zgolj uživam. Meni to dvoje, njen um in njena proza, zadošča. Jaz sem preprosta. Oživim že, in to neznansko, ko preberem: »Psihologi nas učijo, da so majhni otroci ponosni na svoj drek in uživajo v tem, da ga kažejo drugim, vse dokler niso obveščeni, da je njihov drek odvraten in bi ga morali skriti, in ob tem se moram vprašati, ali umetniki morda nikdar niso prejeli tega sporočila in so še zmeraj ponosni na svoj drek in ga želijo kazati ljudem.«

Kritičarka The New Statesmana pa bi rada zgodbo. Ona čaka na zgodbo, se med branjem knjige z manj kot dvesto stranmi sprašuje, kdaj se bo ta vendar začela. »Daj mi jo že, Rachel!« morebiti vpije med platnice. S to njeno željo, ki je pravzaprav potreba, se ne morem poistovetiti. Kaj ji bo ob takih domislicah zgodba? Kaj važnega bi zgodba besedilu dodala? Začetek–zaplet–vrhunec–razplet–konec ali kako že …? Čemu? Če bi imelo besedilo zgodbo, potem bi v njem po vsej verjetnosti zmanjkalo prostora za avtoričine domislice, razmisleke in uvide, saj jih popularno pripovedništvo zavira, jih včasih povsem onemogoči, in če bi pisateljičin izvirni impromptu pred popularnim pripovedništvom pokleknil, potem to ne bi bila več – ne Rachel Cusk in ne Parada.

Včasih me spreleti zla slutnja, da nekateri bralci zgodbe ljubijo natanko zato, ker sovražijo njihove avtorice in avtorje, oziroma da zgodbe ljubijo natanko toliko, kolikor sovražijo avtorske glasove. Zgodba se namreč vselej pretvarja, da ni izmišljija, marveč danost, položena v naročje pisateljice ali pisatelja od nekod drugod, od nekod … zgoraj, malone od boga. Obdaja jo avra univerzalnosti, a še bolj avra skupne lastnine, pred katero, če parafraziram spletnega komentatorja (rtvslo.si), mora biti avtorica ponižna. Na drugi strani pa avtoričin ali avtorjev glas, ki se pred bralca preriva v obliki domislic, razmislekov in uvidov, kdaj pa kdaj celo analiz, obdaja avra posameznosti (res samo avra, saj nihče ni, vedo že ptiči, otoček), avra nekakšne privatne lastnine, ki se sicer daje na razpolago in v uporabo tudi drugim, vendar njenega izvora ni mogoče enostavno prikriti. Vsaj ne, če smo pošteni, če se nam prilaščanje studi. Zato se včasih vprašam: ali je tisto, kar nekatere bralce odvrača od izrazitih avtorskih glasov, ki z literaturo in v literaturi počnejo, kar v določenem trenutku želijo, v resnici jeza? Jeza, ker si nekatere pisateljice in nekateri pisatelji dovolijo izstopiti iz skupnega reda – reda zgodb, reda izrazitih začetkov in odmerjenih koncev? Ker jih morda bolj zanima razsuti tovor obstoja? Še huje, ali nekateri bralci pisateljicam in pisateljem, ki nočejo biti pravilo, temveč izjema, to voljo zavidajo? Je kritika New York Timesa in Telegrapha do iritacije in do ostre obsodbe knjige privedla prastara zelena pošast? Ne vidim razloga, zakaj to ne bi bilo res. Ali mogoče.

Ne razumite me narobe, rada imam zgodbe. Zlasti kriminalne pozimi prebiram kot za stavo, njihova urejajoča struktura mi kot bergla pomaga skoz navidez neprehoden čas. Toda tudi onstran branja imam, kot vsi, z zgodbami tesen odnos. Svoje in tuja življenja pogosto stiskam v kozarec bodisi sladkega bodisi trpkega, vselej pa užitnega soka, brskam za vzroki in njihovimi posledicami, osmišljam dogodke, določam glavne in stranske junake, začetke in konce. Ti postopki mi, kajpak, niso tuji, vendar to ne pomeni, da jih doživljam kot nujne, obvezne, da se jih poslužujem za čisto vsako ceno in ob čisto vsaki priliki. Naključno izbrana življenjska obdobja se učim zdržati tudi brez njih, saj so vsi ti moji in vaši in njihovi postopki, vse te moje in vaše in njihove zgodbe … v osnovi pač kič. Najbolj izumetničena reč na zemlji je prav – zgodba. Poleg Hugo Boss trenirk in pločevink piva iz mikropivovarn, seveda.

Prepričana sem, da kritik New York Timesa ve vse o kiču, a je kljub temu še zmeraj razočaran, že skoraj ogorčen, ker Parada ni zgodba. Sklene, da je knjiga pretenciozna ravno zato, ker zgodba umanjka. Pomislite, »pretenciozen« pomeni »domišljav« in kritiku bi se zdela knjiga manj domišljava, če bi avtorica zanjo domislila nekaj, kar sploh nikdar ni in ne bo odslikavalo življenja. Se morda motim in je kritik New York Timesa eden tistih, ki niso prejeli sporočila o kiču in ga zato zdaj zaverovani v svoj prav razkazujejo naokoli, kot razkazujemo svoj dragi drek vsi mi, umetniki? Niti v tem primeru ne vidim razloga, zakaj to ne bi bilo res. Ali mogoče. Je pač tipček takrat, ko je novica o kiču zaokrožila med ljudmi, sedel na ušesih. Ob hudo dobri zgodbi.

Ko bi kdo od zamerljivcev iz ameriških in britanskih časopisov pred branjem Parade odložil vse svoje upanje in vsa svoja pričakovanja, bi lahko v besedilu, ki je mnogo širše od zgodbe, zase ujel kakšno resnico. Jaz sem, med drugimi, ujela tole: »Umetnost delamo zato, da družba ne bi imela zadnje besede.« Ali, po moje: Literaturo delamo zato, da ne bi imel zadnje besede kič, ampak bi spregovorilo življenje.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.