Med zgodovino in fikcijo

Louis Adamic je bil najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj. Tržaški pisatelj Andrea Olivieri njegovo življenjsko zgodbo uporabi kot središčno os za svojo pripoved o boju za delavske pravice v romanu Nekaj mračnega, brez vrednosti (Una cosa oscura senza pregio, 2019), to pa prepleta z zgodbo svoje družine, ki je v času med vojnama in tudi kasneje živela na območju današnjega primorskega Tržiča. V prepletu fikcije, zgodovine, faktografskih podatkov, žurnalizma in poetike ustvarja romaneskni hibrid, ki prepleta usode posameznikov iz različnih obdobij 20. stoletja, katerih skupni imenovalec je boj za enakopravnost in delavske pravice.

Kot povod za raziskovanje družinske zgodovine in tega, kako, če sploh, se ta prepleta z življenjem Louisa Adamica, rabi škatla spomin(k)ov Albana Olivierija. Prvoosebni pripovedovalec in avtor romana je škatlo starega očeta podedoval od svojega očeta, v njej pa se skrivajo razne družinske fotografije, zapiski in časopisni izrezki. Tako je že v samem prologu zastavljeno vprašanje spominjanja in beleženja spominov, ko se pripovedovalec sprašuje, kakšne pomene nosijo drobnarije v škatli, kdaj in zakaj so bile vanjo shranjene, ali so bile katere od njih tja vstavljene kasneje in v kolikšni meri se lahko zanese na to, kar vidi in prebere. Med vsemi predmeti mu največ zanimanja vzbudi, če ga že ne kar zmoti, porumenela revija, zapognjena na prispevku »Stalin se je ustrašil knjige Louisa Adamicha«, ob fotografiji pisatelja pa je pripovedovalčev ded zapisal »Zenica, maj 1949«. Ta pripis v njem prebudi željo, da bi o Adamicu izvedel več in poskusil ugotoviti, ali sta se poti slovensko-ameriškega pisatelja in Albana Olivierija, pripovedovalčevega starega očeta, res križali.

Vendar je roman vse prej kot le zasledovanje osebne zgodovine in protagonistov poskus razrešitve te uganke. Posamezna poglavja skačejo iz obdobja v obdobje, s kontinenta na kontinent, pa tudi iz ene države v drugo, čeprav dejanska geografska lokacija ostaja enaka. Roman se namreč razvija na več posameznih poteh: Louisa Adamica spremljamo na poti čez ocean in nato še od vzhodne do zahodne obale Združenih držav in nazaj, Albano Olivieri pa se skozi leta pomika po različnih koncih Primorske, predvsem pa je njegovo življenje in življenje njegove družine zaznamovano s političnimi premiki, ki to območje v tem obdobju stalno dajejo iz rok ene države v roke druge.

Avtor na več mestih jasno izpostavlja dejstvo, da je zgodba, ki jo pripoveduje, produkt fikcije. Sicer je res osnovana na resničnih zgodovinskih dejstvih, ki so tudi obširno popisana, vendar nima zanesljivih virov o dedovem življenju, temveč zgolj drobce, ki jih lahko razbere iz vsebine spominske škatle in iz arhivskih dokumentov; tako si večkrat »prične zamišljati«, kako je na primer izgledalo neko srečanje med dedom in staro mamo. S tem vzpostavlja vzporednice z zgodbami Louisa Adamica, ki je v svojih literarnih delih prav tako uporabljal postopke avtofikcije, s katerimi je lahko svoje izkušnje literarno preoblikoval, da so bile bolj primerne za ameriško bralsko publiko, kar Olivieri v romanu eksplicitno izpostavi. Tako nas stalno opozarja, da kljub številnim natančnim popisom zgodovinskega ozadja še vedno beremo fikcijsko delo.

Kljub temu da lahko Nekaj mračnega, brez vrednosti zvrstno označimo za hibridni roman, v njem prevladuje opisovanje zgodovinskih dogodkov. Za avtorjevim obširnim in poglobljenim popisovanjem dogajanja na Primorskem in v Adamicevih Združenih državah stojijo mnoga leta raziskovanja, vendar se v množici podatkov in letnic na trenutke že kar izgubimo, posledično pa zaradi tega trpi dramaturški lok romana. V poglavjih, kjer si avtor dovoli več svobode in dogodke literarno obdeluje, tudi pripoved sama laže zadiha in bolje steče, vendar jo vedno znova zaustavljajo obširno opisani elementi zgodovinskega ozadja. To je za dogajanje v tem romanu seveda ključnega pomena, saj osmišlja in daje kontekst pripetljajem družine Olivieri, vendar so ti opisi pregosti in prenasičeni. Poleg podatkov, ki jih avtor vključi v samo besedilo, so tu tudi številni prepisi dokumentov, pisem, dnevniških zapiskov in podobnega, ki jih je našel v različnih arhivih in zbirkah dokumentov. V »odjavni špici« avtor te številne vire, iz katerih je črpal, tudi navaja, zato bi lahko sklepali, da so prej omenjeni prepisi osnovani na faktografskih podatkih. Ti vložki besedilo sicer razgibajo, vendar so le še en zgodovinski dokaz več na strani tehtnice, ki predstavlja zgodovinska dejstva. Zaradi tako velikega nesorazmerja med zgodovinskim, žurnalističnim popisovanjem in poetičnimi, bolj literarnimi pristopi slednji izpadejo rahlo prisiljeno in zbodejo v oči, ko nanje naletimo, čeprav so izpisani izredno tenkočutno in avtor v njih uporablja izvirne, ganljive prispodobe.

Tudi literarne osebe so zaradi tega predstavljene precej togo, kar je očitno posledica ravno tega nesorazmerja med žurnalističnim in poetičnim. Usmerjajo jih predvsem politične odločitve, saj njihov boj za delavske pravice poganja protifašistični boj na Primorskem (v primeru Albana Olivierija) in boj za etnično raznolikost v Združenih državah (v primeru Louisa Adamica). Ta je sicer prikazan izredno kompleksno, avtor se ne osredotoči le na Albana in Adamica, temveč v pripoved vpelje tudi druge osebe, ki so bile z njima povezane, bodisi njune znance, sodelavce bodisi družinske člane. Pri pripovedovanju o dogodkih v zvezi s koncem Adamicevega življenja Olivieri vpelje tudi osebe, ki vsaka iz svojega zornega kota opisujejo dogajanje oziroma predstavljajo svoje mnenje: med temi najbolj izstopa Henry A. Christian, ki v prvi osebi popisuje pogovor s Shirley Molek, ki z Adamicem, v nasprotju z vsemi drugimi osebami, prisotnimi v romanu, ni simpatizirala. Takšni pripovedni vložki osrednjo zgodbo razgibajo in ji dodajo nove plasti, tako v primeru Adamiceve kot tudi Albanove poti.

Skupna točka posameznih življenjskih zgodb, ki ju avtor-pripovedovalec zasleduje, se pojavi čisto na koncu romana. Opisana je zelo ohlapno: avtor se v prizoru izogiba direktnemu navajanju imen vpletenih oseb, o njihovi identiteti lahko sklepamo le po namigih iz drugih delov romana. Jasno je, da je prizor produkt fikcije in da avtor ni prišel do zaključka, ali se je srečanje med Albanom Olivieriem in Louisom Adamicem v Zenici maja 1949 res zgodilo ali ne, in tega ne skriva – prav s tem nam daje vedeti, da zgodovine ne bomo mogli razbrati do potankosti, ampak bo vsaj deloma ostala zavita v mrak. In ravno to je, se zdi, eden najbolj pomembnih izkupičkov branja romana. Tako Adamic kot Albano Olivieri, skupaj z delavskim razredom tistega časa, sta dočakala isto usodo – »borili so se za revolucijo in bili poraženi« –, vendar je to pokazala že zgodovina sama. Identitete posameznikov na območju Primorske so bile neštetokrat izbrisane in spremenjene, dokler se niso režimu ali podredili ali pred njim pobegnili drugam, na drugi strani pa se je Adamic ujel v zanko med dvema blokoma, zaradi česar je verjetno storil samomor. Obe zgodbi vsaka zase trdno stojita na temeljih močnih stališč svojih protagonistov, vendar se zdi, da so avtorja ta njuna trdna prepričanja omejila, saj kot temelj svoje pripovedi postavlja zgodovinske podatke, ki zgodbo zadušijo s svojo množičnostjo. Čeprav roman črpa iz zgodovinsko preverljivih dejstev in se nanja nenehno sklicuje, se istočasno zanaša tudi na interpretativno svobodo teh dejstev in dokazov, kot je na primer dedova škatla, zaradi česar zapada kontradiktornim pozicijam, ki se jih ne da razrešiti. Morda se je avtor ujel ravno v to past pri pisanju romana, saj mu obsežni zgodovinski popisi ne pustijo, da bi vsebino škatle, polne na videz nepomembnih malenkosti, z literarnimi postopki povzdignil v živo pripoved, ki bi si dovolila zadihati po svoje.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.