Poetični terorizem Iona Buzuja

Če bi pesmi moldavskega pesnika Iona Buzuja želeli oglaševati učinkovito, bi ga lahko najprej označili za »moldavskega Bukowskega«. Vpliva ameriškega barda že med prvim branjem ni mogoče prezreti: Buzujeva poezija se prav tako odlikuje po surovi neposrednosti, ki ji je tuje vsako malomeščansko leporečenje, prazno besedičenje ali koketiranje z všečnostjo; realistično in uporniško podobo krepita prosti verz in odsotnost formalne strukture; v ospredju je življenje t. i. malega človeka, antijunaka z vsakdanjimi križi, preizkušnjami in težavami, vse dvome pa dokončno preženeta obešenjaški humor in ironičen pogled na svet.

Nič manj oglaševalsko učinkovit ne bi bil slogan »Poezija, kot bi jo pisal Tyler Durden, junak Kluba golih pesti«. Ion Buzu ne skriva, da mu je Tyler Durden, ki ga je v filmu ikonično upodobil Brad Pitt, blizu in da je v marsičem tudi njegov alter ego, le da ne živi kot lik v filmih, temveč kot lirski subjekt v pesmih: kot karizmatična in anarhična figura, ki predstavlja utelešenje prikritih želja in frustracij glavnega junaka, njena življenjska filozofija pa v imenu svobode nasprotuje konvencionalnim družbenim normam ali pa jih vsaj izziva.

Če bi iskali slovenske vzporednice, bi lahko rekli, da je Buzujeva poezija Cankarjev Kalander – roka, ki »bo kovala svet«. Njegovo pesniško kovaštvo se razodeva z udarnimi izjavami in ekspresivnimi besedami, ki ne kujejo toliko sveta kot bralca: preizprašujejo njegova malomeščanska prepričanja in konformizem, željo po urejenem in predvidljivem, potrebo po nevtralnosti. V pesmi »Talec« na primer Buzu opozarja na vsakodnevne (male) totalitarizme, na nevidne »bodeče žice«, ki se jim ni mogoče izogniti, nanje se je mogoče le pripraviti: »Na vsak zapor, zakonsko zvezo, politični režim / ali pogubno delo – pripravljen sem.« Življenje je nenehna priprava na najhujše, tesnobno pričakovanje. Drugo ime za pekel, torej. Na tako stvarnost se je mogoče, kot razkriva naslov pesmi »Kmalu mi bo slabo in bom bruhal«, najbolje odzvati telesno – na ravni, ki je najbolj nemočna, intimna in nerodna, a hkrati najbolj ekspresivna.

Vendar njegova poezija ne deluje moreče ne melanholično, saj je v svojem jeziku neprizanesljiv do vsega, kar bi skušalo prerasti v patetiko. K temu najbolj pripomore njegov iskrivi, ostri, živahni pripovedni slog, ki ne dopušča nobenih poetičnih ali kakšnih drugih beatifikacij (pesniškega) sveta. Buzu je v svoji poeziji izrazito seinfeldovski: svet se vrti okrog majhnih, običajnih stvari (pogost motiv je krompir, pesniška zbirka je naslovljena po popularnem insekticidu) ali celo okrog ničesar, zato so še tako močne izjave in misli relativizirane, ni jih mogoče (do)jemati resno, kaj šele usodno. Največje bitke se bijejo v banalnih svetovih vsakdanjosti, je eno izmed vidnejših sporočil iskrivega moldavskega pesnika.

A če bi morali njegovo poezijo resnično oglaševati, bi bila verjetno najbolj ustrezna besedna zveza poetični terorizem, tj. koncept, ki se pogosto ne povezuje samo z njegovo poezijo, temveč tudi z njegovim širšim družbeno-umetniškim delovanjem. Označuje umetniško ustvarjanje šokantnega ali subverzivnega, katerega cilj pa ni nasilje, prav nasprotno: poezija je sredstvo za pretres naših rigidnih miselnih in čustvenih kalupov, cilj pa je transformacija konvencionalne percepcije, zavesti ali družbenih norm, posebej tistih, ki so v svojem bistvu nasilne. Lahko bi ji rekli tudi Confidor.

Izbor pesmi Iona Buzuja lahko preberete tu.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.