Vsakdanjost kot najbolj mejen bivanjski položaj

Tokratni izbor sodobne romunske poezije je – z metaforičnimi besedami Livie Ștefan – »popolnoma zdrobljen diamant«. Poetična vrednost, ki jo prinašajo izbrane pesmi Teodore Coman, Medeee Iancu, Octaviana Perpelee, Cristine Stancu in Livie Ștefan, se namreč ne razodeva po običajni poti: bivanjske teme, ki jih kot dragocene prepoznavamo predvsem, kadar jih zaznavamo celovito, te pesmi odkrivajo po drobcih. In v drobcih. Prav tako jih ne odkrivajo, kot je to običajno, v mejnih bivanjskih položajih, kjer se manifestirajo najbolj prepoznavno; najdevajo jih v vsakdanjih ostankih dneva, na mestih, kjer jih najteže in najredkeje prepoznamo kot »diamante«. To nikakor ne zmanjšuje vrednosti najdenega, nasprotno: bralca opominja, kako je vsakdanjost pogosto najbolj mejen bivanjski položaj in kako je to, kar zaznavamo kot celovitost, pogosto zgolj drobec, če ne celo simptom omejenosti našega pogleda.

V tej poetični zavezanosti odkrivanja celovitega v drobcih in radikalnega v vsakdanjosti se skriva tudi družbeni in politični naboj te poezije, ki samo na površju deluje apolitično – če ne prej, je na koncu zadnjega verza točka, ko se bralec zave, da je prebral pesem, ki ne skriva svoje drže in angažiranosti. Tiste drže, ki jo slovenski javni prostor še kako potrebuje – kot »osvežilni« odmerek vsega samoumevnega, kar se je v zadnjih nekaj letih restavracije ožigosalo kot progresivno. V idejnem delu izbrane pesmi ničesar ne prinašajo. Samo odnašajo. Ničesar ne sestavljajo – zgolj razstavljajo. Izbrana poezija preigrava in izprašuje percepcijo tam, kjer sluti zakrnelost, enoglasnost, zadrtost, zafiksirana pričakovanja in podobe. 

Oblikovno njeno disharmonično harmonijo združujejo mnogi, na videz nezdružljivi elementi: geografsko je urbana in zahodno orientirana (»Moja pesem je dejanje / Svobode«, Medeea Iancu), ob tem pa ni mogoče spregledati močnega spogledovanja z zgoščenim, nominalnim jezikovnim izrazom daljnega vzhoda (npr. izrazit vpliv haikuja pri Perpelei); zgodovinsko se oplaja z neprizanesljivim ekspresionističnim jezikovnim izrazom (»počasi se večeri / ogromen podočnjak zakriva nebo / kot mrk ki ga z vrvmi vlečejo / norci«) in v nadrealizmu (»ko sta dvojčka začela kričati sta hotela le zbežati / pred čarodejem papigo zajcem«, Cristina Stancu), filozofsko v eksistencializmu in vzhodnih filozofijah (»ženska zaspi / in sanja / da je mak / ki sanja / da je ženska«, Livia Ștefan). Njena govorica je torej sinkretično postmodernistična in univerzalna – nerazumljiva postane le v zelo ozkih lokalnih okvirih, ki vztrajajo pri samozadostnem avtarkizmu. 

Znotraj povedanega so pričujoči pesniški glasovi precej raznoliki. Poezija Teodore Coman preizprašuje, kaj nam v ciničnem zeitgeistu všečkov še pomenijo temeljne bivanjske koordinate (npr. ljubezen, biti ženska, pomoč, zaupanje). Njena beseda je neposredna do bolečine, zavrača enosmerne ulice, »ki naredijo iz kratkih razdalj obvoze« in zaradi katerih se oddaljujemo od »boba ki mu je treba reči bob«. Grenko ostra je do idealiziranja lažnih vrednot in naivnih prepričanj – »življenje je darilo, / ki ne more ostati neodprto«, poudarja. 

Ironijo kot močno orožje za razbijanje sentimentalnega idealizma neizprosno uporablja tudi Livia Ștefan: »vsa ljubezen na svetu / gre mimo tebe / in z leseno palico / tolče po rešetkah« zaključuje v eni izmed pesmi. Njene pesmi so poskus preseganja zahodne descartovske premočrtne logike. Tako je npr. pomen v njenih pesmih kot mavrica – vseskozi ga vidimo na obzorju, vendar se odmakne takoj, ko želimo stopiti bližje in ga ujeti v trdne pomenske mreže. 

A če v pesmih Teodore Coman in Livie Ștefan bralca pred popolno neposrednostjo še varuje kanec ironije, filozofije in humorja, te obrambe v poeziji Medeee Iancu ni več: njena pesem ne pozna »Svoje dežele, poznala je modrice. / Moja pesem ni smela spregovoriti. / Smela je le / Ubogati.« Njena poetičnost je izkoščičena sentimentalnih prizvokov, kar omogoča tisto, kar slovenska poezija vztrajno išče po izidu Kosovelove Ekstaze smrti – vznik svobode, možnost vstajenja kosovelovskega novega človeka. Medeea Iancu novega človeka ne ustvarja, ponuja pa v svojih mestih številna pogorišča za premislek, če ne že vznik novih, prečiščenih vrednot – »Ustvari iz moje pesmi / Prihodnost za svoje / Otroke«. 

Octavian Perpelea je za bralca, ki verjame, da poetična beseda predstavlja (še poslednjo) Arhimedovo točko, težka preizkušnja. Perpelee ni mogoče označiti za nihilista, toda vrednosti, ki jih ohranja, so izrazito fluidne – trdno je mogoče stati in obstati samo na izmuzljivem. Prav v izmuzljivem pa je svoboda, ki je – paradoksalno – trdnejša od še tako rigidnega fundamentalizma in fanatizma. 

Za slovenskega bralca, v katerem današnja Romunija medijsko figurira predvsem kot razvlečena kolona zatemnjenih kombijev na avtocesti proti Italiji, je ta poezija dobrodošla intervencija, saj njena progresivna urbana govorica kaže, da ti kombiji niso toliko podoba »Romunije« kot podoba naše nezmožnosti uzreti zapletenost in celovitost vsakdana, v katerem živimo.