LUD Literatura

Dva senzorja v iskanju živosti

O izboru poezije romunske pesnice Adeline Pascale

Klemen Lah

»Velike religije so ladje, pesniki rešilni čolni. Vsak priseben človek, ki ga poznam, je skočil čez krov,« je nekoč zapisal veliki perzijski mistik in pesnik Hafis.

Poezija mlade romunske pesnice Adeline Pascale je rešilni čoln sodobnosti; iz butajočih valov tehniziranega in digitaliziranega sveta nas popelje v poetično okolje, v katerem je sicer treba prisluhniti bolj tankočutno – moč njene govorice se skriva v subtilnosti, večplastnosti in pretanjenosti, hkrati pa tudi ponuja več: namesto nenehnega bežanja pred hrupom in bombardiranjem neštetih dražljajev ponuja zavetje, v katerem lahko ponovno obujamo najgloblja notranja čutenja in iščemo zarasle poti. A to ni najlažje: bralec njene poezije mora, če želi zaznati vse pretanjene odtenke, postati tudi poslušalec.

Izbor predstavlja tri njene pesmi: »midnight express«, »ljubezen v kjotu« in »poskusila sem«. Že zapisovanje naslovov z malo začetnico (ne, ne gre za napako) opozarja, da njene pesmi niso pesmi velikih tem, prelomnih dognanj ali epske širine. Ta vtis še dodatno utrjuje skoraj stenografski zapis, očiščen slogovnih ornamentov , ki bi po oblikovni plati potrjevali ambicijo po »velikih refleksijah«. V njenih pesmih dobivajo azil stvari, ki se dogajajo na robu kolektivne pozornosti, ki pa so hkrati pogosto epicenter posameznika. V pesmi »midnight express« je središče (retorično) vprašanje »Kaj imaš zdaj rad?«. Navdih, ki ga je avtorica črpala iz pogovora mladega dekleta s policistom, se pretaplja v spraševanje, ki ga poznamo iz znamenite Baudelairove pesmi »Tujec«. A če so tam še prisotne velike teme (spraševanje o tem, ali ima rad družino, domovino, lepoto, zlato …), je zdaj ljubezen skrčena na drobiž vsakdanjosti: letalsko vozovnico, napisano na prtičku, kovance, ki jih je požrl džuboks, stvari brez roka trajanja, plišaste medvedke, ki se smejejo izza izložbenih oken. A prav ta vsakdanja realnost ljubezni je, tako je razumeti in začutiti eno od osrednjih sporočil pesmi, odskočna deska v globine metafizike: »stevardesina uniforma je sveže oprana / ko je oblika sanj / pod fotografskim razvijalcem / zgolj prehod preko voda,« razodeva poslednja kitica.

Subtilen bralec ne bo mogel prebrati samo enkrat, temveč se bo k njej vračal kot nekdo, ki se zaveda dragocenosti, ki jo spregleduje. In prav to je sporočilo: tisto, kar prepoznavamo kot drobiž vsakdanjosti, je zajčja luknja v metafiziko. Če sploh.

Podobno strukturo in idejno sporočilo prepoznamo v pesmi »ljubezen v kjotu«. Za začetnim nizanjem vsakdanjih reči (»jeva kosmiče«, »mirno gledava filme«, »greva zgodaj spat«, »kadiva na parkirišču podjetja« …) se skriva tudi bolečina spomina in ponovna zajčja luknja – v vodi poplavljenega mesta, v akvariju, kjer se ljubita, je nekaj (neoprijemljivega) več, je stvarnost, ki se izmika vsakodnevnemu pogledu na svet.

V zadnjem prevodu, v pesmi »poskusila sem«, je droban namig, kaj bi to neoprijemljivo lahko bilo. Za običajnimi, navadnimi stvarmi, med katerimi skušamo »razvleči / serotonin ki ga / je še lahko proizvedlo / moje telo«, je naša najboljša možna vloga biti v dvojini – »dva senzorja v iskanju živosti«. Vztrajati v položajih, ki ne pristajajo na to, da so naše »roke položene na kuhinjsko mizo / kot dve jedi«. Samo z vztrajnim iskanjem živosti se lahko dvignemo nad ali spustimo pod površino vsakdana.

Poezija Adeline Pascale je nepopustljivo iskanje živosti tam, kjer nas vsakodnevno življenje najbolj mrtviči, je iskanje zajčje luknje v svetu, v katerem poznamo že vsak kamen, je Sizif, ki vedno znova verjame, da bo skala nekoč obstala na vrhu hriba.

Prav zato je še posebej dragocen rešilni čoln.

 

Izbor pesmi Adeline Pascale lahko v slovenskem prevodu prebete tu.

O avtorju. Klemen Lah je profesor slovenščine in sociologije. Za magistrsko nalogo je leta 2003 prejel nagrado Slavističnega društva Slovenije. Doktorski študij je končal na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Poučuje na waldorfski gimnaziji in na Filozofski fakulteti v Zadru ter na Reki. Z založbo Mladinska knjiga je kot soavtor sodeloval pri Velikem … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ljubezen v kjotu

    Adelina Pascale

    vse to poplavljeno mesto / akvarij kjer se ljubiva

  • Ali lahko

    Jorie Graham

    Če se pomakneš semkaj, / boš slišal, kako zemlja živi

  • Eno srce

    Li-Young Lee

    Prvo nebo / je v tebi

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.