Najboljši možni svet!

Talec

Zarijem z rokami v zemljo in
brskam za krompirjem,
znojne kaplje mi padajo s čela,
spomnim se zenovskega reka:
pekel ni obsodba, temveč urjenje.
Zaradi ultravijoličnih žarkov se mi na rokah pojavljajo znamenja.
Parcela, ki jo obdelujem, je obkrožena z bodečo žico.
To je moje vadbišče že deset let.
Na vsak zapor, zakonsko zvezo, politični režim
ali pogubno delo – pripravljen sem.
Bodeča žica me umešča pod oznako
»najboljši možni svet«
in nekako sem se naučil eno stvar:
da mora urjenje biti vedno resnejše
od pravega boja.

Kmalu mi bo slabo in bom bruhal

Koloradski hrošči so napadli krompir in
moral sem ga poškropiti z nekakšnim strupom, confidorjem.
Škropilnica je bila počena,
škropivo mi je polzelo po hrbtu,
in nenadoma mi je postalo jasno,
da mi bo kmalu slabo.
Pozneje, v minibusu za Kišinjev,
je ženska rekla vozniku, naj ustavi,
prijela svojega otroka za roko,
a je že bruhal po minibusu,
nato pa spet zunaj.
Ko se je otrok vrnil,
me je pogledal naravnost v oči,
ni jokal, obraza ni imel spačenega od bolečine ali slabosti,
imel je zelo resen obraz,
obraz nekoga, ki je vedel, kaj mora storiti,
in je to storil
brez upiranja,
obraz, ki mi je pravil: ti si naslednji!

3 ml confidorja

Andrușa in jaz škropiva krompir.
Oba nosiva škropilnico na hrbtu.
Hrošči so ustvarili kolonije na
našem krompirju,
kot da so odkrili nov planet
ali novo eksistenco
brez agonije, pasti in absurda.
Škropiva krompirjevce s 3 ml confidorja,
 razredčenega v 10 l vode,
kmalu bodo hrošči padli, drug za drugim,
še tri ure in slabo jim bo in bodo poginili;
oni ne morejo bruhati, kadar jim je slabo.
Strup teče po mojem in Andrușovem hrbtu,
prekleti škropilnici sta počeni.
»Poslušaj, Andrușa, nisi pomislil,
da naju poskuša nekdo tam zgoraj iztrebiti,
 enako kot midva počneva s temi hrošči,
naju poškropiti z nekakšnim strupom;
ne ravno s confidorjem,
temveč z nečim, kar ima dolgotrajen učinek;
da bi se zelo slabo počutila, a ne takoj poginila;
nekdo, čigar škropilnica je prav tako počena
in mu prav tako polzi strup po hrbtu.«

haiku

»motherfucker, konec je s tabo!« mi zakriči
eden od njih.
končno ima nekdo prav.

Šofer je šel ven na pivo

stojim v trolejbusu, ki je obtičal v prometu, in preklinjam,
že več kot pol ure zamujam v službo,
šoferjeva majica je preznojena, prav tako njegov obraz,
maje z glavo in se čudi, kako daleč
gredo lahko vročina, smrad in norost,
potniki so jezni in kričijo šoferju, naj se nekako prerine
 skozi tiste avte,
a res ne more najti načina, da bi nas rešil te norosti
 in bi lahko odšli vsak po svoje?
nato šofer
nenadoma ugasne motor, odpre sprednja vrata,
izstopi
in gre v najbližji bar;
čez pol ure se vrne in najde trolejbus prazen,
prižge cigareto,
gneča, smrad in norost
so še tam,
šoferju je čisto vseeno.

Prevedla Klemen Lah in Leonard Ciocan. Spremni tekst k pesmim lahko preberete tu.