Pretresti kresnika

Čeprav je kresnikova deseterica romanov kandidatov za najboljši roman preteklega leta že davno nehala odgovarjati tako lestvici najbolj branih romanov v javnih knjižnicah kot tudi lestvici najbolj prodajanih romanov, je za nekaj knjižnih moljev navdušenje enako veliko, ko na dan knjige v drugi polovici aprila odpremo časnik Delo. In četudi je maratonsko prebiranje nominirancev le redko predmet knjižnih bingov, je neko zadovoljstvo tudi v tem, da se sploh uspeš prebiti skozi deseterico. Navdušenje nekoliko izzveni do maja, ko se seznam skrči, a višje temperature in daljši dnevi pogled kar sami obračajo tja na Rožnik. Na ta prozni Parnas se letos vzpenjajo romani Tri barve za eno smrt Janje Rakuš (Litera), Težka voda Pie Prezelj (Goga), Pričakovanja Anje Mugerli (Cankarjeva založba), Gral Vlada Žabota (Beletrina) in O kozah, vinu in drugih prevarah Borisa Kolarja (Goga). Skratka – ukvarjanje s kresnikom je nekaj hipsterskega in hkrati obsedenega. De gustibus non est disputandum – žirija bo sodbo o beri prejšnjega leta sicer sprejela, končno besedo pa bo (kot vedno) imela (literarna) zgodovina.

Peterica romanov ne bi mogla biti bolj raznolika. V pričujočem besedilu bom izpostavila nekatere močne poteze posameznih romanov, kot tudi njihove slabosti, ki so se pokazale ob opazovanju pripovednih, vsebinskih in tematskih prvin. Tik preden letošnji kresnik vzplameni, se namreč spodobi na peterico pogledati nekoliko z distance in pretresti, kaj letošnja generacija romanov govori.

Romane znotraj peterice je težko opredeliti s tradicionalnimi oznakami: tudi če so postavljeni v neki jasen čas (npr. Kolarjev roman v srednji vek) ali okolje (npr. Težka voda na podeželje), je ta plast romanov zgolj prva opazna, pod katero se čebulno verižijo druge: družbena, individualna, tematska. V večini romanov (z izjemo Žabotovega in Kolarjevega) se pojavljajo tudi drugi diskurzi: v Težki vodi so to recimo ljudske pesmi, v romanu Mugerli objave s spletišča in pisma, v romanu Rakuš pa so to QR kode s povezavami na ozvočene animacije. Za vse omenjene romane je značilno, da glavni cilj tovrstnega poustvarjanja diskurzov ni razkazovanje (pisateljske) zmožnosti, temveč pravzaprav razširjanje definicije tega, kar se pojmuje kot literarno. Slednje je treba poudariti zlasti zato, ker tovrstni odmiki od tradicionalne definicije literarnega pri nominirancih za kresnik niso pogosti ali pa so vsaj bolj subtilni. Večino letošnje kresnikove bere določa tudi to, da so postavljeni v sodobnost in govorijo o sodobnosti, pri čemer je tudi v primeru Kolarjevega in Žabotovega romana, ki sta postavljena v preteklost, jasna navezava na sodobnost v okviru družbene kritike.

Protagonisti_ke predstavljajo pomembne vstopne točke romanov, pri čemer je treba omeniti to, da ne nastopajo kot ločeni posamezniki, temveč je pri vsakem poudarjeno družbeno okolje, iz katerega izhaja. Najjasneje je to v primeru romana Prezelj, v katerem protagonistka Ida o svoji usodi premišljuje prek likov Marte in Lojzeta, sosede in župnika, ki se vzpostavita kot dva stebra življenja na vasi. Podobno trikotno strukturo je moč zaznati v romanu Pričakovanja, a se ja ta loti nekoliko preveč šablonsko, saj Katja in Tina, protagonistkini prijateljici, izpadeta kot dva pola njene osebnosti.

V relaciji do protagonistov dejansko najbolj izstopa Žabotov Gral, v katerem skupina vojakov grebe po blatu za zlatom, ki naj bi jih odkupil od sužnosti pri »Ciganski gospodi«. Glas se tako domiselno pomika od enega do drugega, kar poudarja izgubo identitete v ponavljajočem se početju, hkrati pa nastaja nekakšen enoten organizem vojaške skupine z različnimi iteracijami. Postopek skozi roman sicer izgubi svoj naboj, predvsem ker sizifovska narava delovanja tega organizma ostaja nereflektirana oziroma je reflektirana zgolj skozi dialog med cesarjem Francem Jožefom Lotarinškim in Jezusom Kristusom, ki po zanosu in vsebini spominja na pasus »Veliki inkvizitor« iz Bratov Karamazovih.

Peterica razpira širok tematski nabor: med tistimi, ki so najuspešneje prodrli v mainstream, je roman Pričakovanja, ki tenkočutno, a nenaivno pristopa k neplodnosti, hkrati pa uspe odpreti širok diapazon pričakovanj, ki jih družba goji do žensk (skrbstveno delo, družina, zbranost, mir). Podobno tudi Težka voda s protagonistko, ki šele v starosti reflektira svoje življenje, ne govori zgolj o obžalovanju (ne)izpolnjenih mladostnih želja, ampak tudi o odnosu, ki ga družba goji do starosti (nerabnosti). Zaradi ponavljajočih se nagrajencev, ki naslavljajo vojno, se zdi Žabotov roman precej pričakovan član peterice, dasiravno bi bil kot zmagovalna izbira vendarle trši oreh, saj naslavlja prvo svetovno vojno na vzhodnem delu slovenskega ozemlja, ki večinoma ne pride v središče literarne pozornosti.

V tem oziru je največji osamelec roman Tri barve za eno smrt, ki je roman o barvah, smrti, umetnosti. Duhovni rizom Tobijasa in Livije, protagonistov romana, se prepleta z esejističnimi sestavki in univerzitetnimi predavanji, prekinjajo pa ga, kot omenjeno, različni za slovensko literaturo netipični elementi (QR kode, napotki na poslušanje glasbe znotraj različnih aplikacij). Zaradi tega zahteva drugačen način branja, ki je hkrati zahtevnejši (potrebujemo recimo mobitel), a na drugi strani tudi enostavnejši, saj interpretacija ni odvisna zgolj od tega, ali bralska publika prepozna medbesedilne reference.

Ne nazadnje se je ob prebiranju peterice odprlo vprašanje uporabe podobja. V domiselnosti tega izstopa Kolarjev roman, ki je, kljub temu da je njegov začetek postavljen v srednji vek, v več pogledih roman o sodobnem svetu. Naslovna motiva vina in koze služita najprej romaneskni zgodbi – iskanju zdravila za skisano vino škofa Nikolaja –, a zaradi preigravanja odnosa med katoliško vero in staroverskimi odkloni, ki so bili še prisotni v srednjem veku, se zdi, da imata vsaj še en pomen, kar epiložno usmerjeni konec, postavljen v sedanjost, dodatno obloži. Obenem se roman spretno poigrava z zgodbo, ki jo iz odstavka v odstavek širi s stranskimi zgodbami, med katerimi ostanejo nekatere ob koncu pripovedi povsem nezaključene.

Peterica je dobro umerjen prerez slovenske proze v letu 2023, kar neizogibno pomeni, da so bila nekatera dela nepravično izključena iz motrenja v okviru nagrade, ampak – mar se podobno ne dogaja ob seznamih najbolje prodajanih ali izposojenih knjig? Vse prevečkrat je pri razmisleku o nagrajencih v ospredju zgolj obstoječe stanje: išče se glas generacije ali nekaj podobno dobro zvenečega, a neoprijemljivega, s tem pa se zanemarja to, da je literatura nekaj, kar presega zgolj eno generacijo – slednje dokazuje uspešnica Belo se pere na devetdeset, ki je slovensko literaturo nenadejano približala svetovnemu valu popularnosti avtobiografske pisave. Posebna odlika letošnjega izbora je to, da imajo potencial nagovoriti širok spekter bralske publike, ne zgolj rednih ali izobraženih bralcev – večja težava je ta potencial uresničiti.

Vendarle bo zmagovalec le eden, ampak namen tega besedila ni postavljanje stav ali obetov. Knjižni molji smo pač zadovoljni s čim več stranmi in ena knjiga pač ne zadostuje. Predvsem si upam trditi, da gre ob letošnji peterici, kljub umerjenosti, skupaj s še preostalimi petimi romani iz deseterice (ki vedno prehitro izpadajo iz fokusa pogovorov o nagradi) za enega boljših prikazov ne le tega, kar literatura že je, ampak tudi tega, kar lahko še postane – in pravzaprav je to eden od nenadejanih uspehov letošnjega prižiganja rožniškega kresa.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.