Od viška glava boli

Dvoliki so kratkoprozna zbirka 24 kratkih zgodb, ki preigravajo koncept dvojnosti posameznika in njegove notranje razcepljenosti: pri tem se zbirka usidra v sodobni čas in notranjo razcepljenost poveže s pomanjkanjem samorefleksije, znotraj zbirke pa je to pomanjkanje vir humorja, saj pogosto deluje kot nekaj, česar se ljudje oziroma liki v zbirki ne zavedajo. Likov je v zbirki prava množica: kratke zgodbe so namreč kratke, poantirane, zaradi česar so liki vse prevečkrat zreducirani na svojo »dvolikost« oziroma dvoličnost. Zbirka tako pokaže, da so lahko kratke zgodbe, čeprav odličen žanr za prevpraševanje ustaljenih vzorcev (na vsebinski in tudi narativni, tehnični ravni), prav tako utesnjujoč okvir kot drugi žanri. Kolikokrat se lahko človek izkaže za dvoličnega, da zbirka še deluje kot zbirka, in ne kot nabor aforizmov?

Kot že omenjeno se v zbirki pojavi neobičajno veliko nastopajočih oseb: v večjem delu zgodb nastopajo dva osrednja lika in stranski liki, zgodb s prvoosebnim pripovedovalcem je manj. Tako zbirka operira s številom likov, ki se jih ne bi branil niti polnokrven roman, pri čemer je težava prav omejitev na formo kratke zgodbe. Četudi je v osnovi kratka zgodba precej prožna za različne posege in omogoča raznoliko rabo, sta zgoščenost in osredotočenost na en lik ali dogodek ključni element, ki jo ločujeta od drugih žanrov krajše dolžine. V tem smislu kratkim zgodbam iz Dvolikov ne manjka ničesar: vse se začnejo sredi nekega drugega dogajanja, se stopnjujejo in kratko končajo. Težava nastopi zaradi ogromnega števila likov in s tem ogromnega števila zgodb, ki delujejo vse bolj podobne druga drugi. Omenjenima značilnostma kratke zgodbe bi bilo tako smiselno dodati še tretjo, in sicer prilagodljivost za avtorske prijeme – kratka zgodba v resnici zahteva, da se pri vsaki uporabi temeljito preizpraša formo in strukturo, in ne zgolj ponavlja že preverjenih formul.

Protagonisti iz zgodb prihajajo iz vseh sfer življenja, od starejših do mlajših, od delavstva do meščanstva, kar je mestoma poudarjeno tudi z načinom govora: uporaba evfemizmov je npr. bistveno pogostejša pri meščanih, pogovorni jezik, dialogi in tudi neknjižni jezik so prisotni v zgodbah z delavci. V osredotočenosti na okvir zgodb so liki namreč pogosto zmanjšani na nekaj okvirnih lastnosti oziroma na dialog, iz katerega se luščijo značajske lastnosti posameznega lika. Zaradi tega pa večini likov umanjka neka globina. V kratki zgodbi »Kako se je drevo zaletelo v avtomobil« nastopita neimenovana pripovedovalka in voznik avtomobila, ki sta pristala v istem avtu zaradi deljenja stroškov potovanja z avtomobilom; kar bi bila lahko presunljiva zgodba o trku mlajše, bolj liberalne generacije s tradicionalno, zapade v klišejsko pregovarjanje stare in mlade generacije, pri čemer je spolna usmerjenost pripovedovalke precej okorno uporabljena »začimba« znotraj zgodbe. Namesto premisleka problematičnega odnosa do spolnosti zgodba nadaljuje stereotip zatiralske starejše generacije, ki jo zastopa ostareli lastnik vozila, ki ves čas postavlja vsiljiva osebna vprašanja, namesto da bi prisluhnil odgovorom, in predstavnice mlajše generacije, ki ni vajena, da se njeno uporniško pozicijo kakorkoli prevprašuje. Zanimivo – naslednji zgodbi s še bolj stereotipno temo (opazovanje, kako ženska parkira avto v garažo) uspe povedati veliko več: parkiranje je domala povzdignjeno v malo meditacijo o smiselnosti razmerja, ki ga ima protagonistka Sanja, ki se prepleta z vprašanjem sodobne fiksacije na potrošniške dobrine (kot je avto), pa tudi o vlogi posameznika, ki ni zgolj slehernik v rokah velikega (kapitalističnega) kolesja, temveč to kolesje dejavno ustvarja. Učinek kratkih zgodb se v primeru te zbirke zdi manj povezan s samo formo, temveč bolj s procesom natančnega izbiranja podob. Teh je v Dvolikih pravzaprav preveč, zaradi česar mnoge podobe (ne pa tudi kratke zgodbe) izzvenijo v prazno.

Pomemben element v zbirki je poleg sleherniške narave likov tudi izmenjava dialoga in prvoosebne perspektive kot slogovnih sredstev. Omenjeno je bilo že, da dialog deluje na način, da se skozi posamezne replike nakažejo značajske lastnosti likov, ki jih mestoma dopolnjuje tretjeosebni glas, ki je včasih tudi vseveden. Pri tem se ni mogoče izogniti vtisu, kot v primeru zgodbe »Bom jaz«, da so dopolnitve tretjeosebnega glasu nekakšna uravnilovka za dialog: v pogovoru v paru, ki se dogaja na ozadju protestov kolesarjev, prihaja do motenj v komunikaciji, ki jih uporaba ženskega oziroma moškega pripovednega glasu dela nekoliko didaktične, kot bi želela zgodba zelo jasno prikazati, kako ne sme izgledati pogovor med dvema posameznikoma. Še toliko bolj, ker so zgodbe s prvoosebnim glasom, kot je recimo zgodba »Za slišanje«, v katerih dolgotrajen monolog prvoosebnega glasu le mestoma prekine dialog, bolj učinkovite, saj dopuščajo možnost interpretacije, česar pri prvem principu ni oziroma je interpretacija že podana. Pri tem ima pomembno vlogo ravno dolžina monologov prvoosebnega glasu in s tem povezana neprekinjenost, ki omogoča vtis potapljanja v posamezni lik in s tem pogoje za nepričakovan konec, oziroma bolje rečeno: šele ko je neki lik prepričljivo predstavljen, se lahko razkrije njegova zavedna ali nezavedna dvoličnost.

Vsebinsko sredico zbirke tvorita sodobna čas in družba, pri čemer zapisovanje zgodb deluje kot paralelni postopek ustvarjanja zgodovine. Protesti kolesarjev med letoma 2020 in 2022 so očitno dovolj prepoznaven civilnodružbeni dogodek, ki ga za to, da je mogoče razbrati kontekst, čas in prostor, ni treba posebej opisovati. Podobno se zgodbe obešajo na sodobne družbene probleme, kot sta medgeneracijska napetost (»Podbevškov cucek«, »Ostalo je nepomembno«) in privid enakosti v razmerju (»Bom jaz«), pri čemer so izbrane vsakdanje situacije, zaradi česar kratke zgodbe delujejo dostopno, vsakdanji problemi oziroma zadrege pa ne kot nekaj trivialnega, ampak kot vir frustracij, s katerimi se je mogoče poistovetiti. Vprašanje dostopnosti je za literarno delo zahteven izziv, ki ga zbirka pravzaprav dobro opravi, saj se teme vsakdanjega življenja le redko znajdejo v središču literarnih del.

Kot celota zbirka dejansko izstopa: družbeni elementi, ki tvorijo sredico zgodb v zbirki, so izbrani premišljeno, tako, da najprej odsevajo vsakdan in se šele kasneje odprejo v specifiko posameznih likov. Tisto, čemur bi bilo smiselno posvetiti več časa, je prav proces prehajanja iz splošnega v specifično, saj je v zgodbah preveč zanašanja na že uveljavljene stereotipe, umanjka pa prostor za refleksijo, namesto katere se na koncu vsake zgodbe nakazuje nekakšen didaktičen (moralistični) nauk. Ta je bolj izrazit v zgodbah, ki vsebujejo več dialoga kot prvoosebnega pripovedovanja: s samim podajanjem opazk ni nič narobe, didaktično delujejo predvsem zato, ker dialog dopolnjujejo in na ta način zmanjšujejo njegovo učinkovitost. Ravno zato pa prvoosebni pripovedovalci delujejo veliko bolje, saj so vzpostavljeni kot dominanten glas, ki ne dvomi o resničnosti tega, kar govori, ampak zgolj govori. Tudi če zgodbam tako ne umanjka nič v smislu zgradbe, se ravno zaradi njihovega ponavljajočega se plavanja po površini človekove psihe in vpliva psihe na medosebne odnose ni mogoče izogniti vtisu površnosti pri obravnavi človekovega notranjega življenja, saj liki zaradi tega delujejo shematično, ponovljivo.

Zbirka Dvoliki zelo očitno želi preigravati človekovo dvojnost, notranja nesoglasja, a se pri tem zatakne v ponavljanju že znanih vzorcev, zaradi česar zapade zlasti dvoličnosti. Vsekakor so časi človekovega bivanja zanimivi v svoji protislovnosti, a zdi se premalo ta protislovja zgolj nasloviti – sploh ko tudi sama zbirka pokaže, da je kopanje za njimi veliko bolj zanimivo. Ni dovolj namreč zgolj povedati, da je človek protisloven, ampak je treba pozornost usmeriti na razloge, iz katerih ta protislovnost nastaja, in jih umestiti v njegovo okolje.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 393.