Bliže in še bliže

Irska pisateljica kriminalk Tana French se je že dodobra uveljavila na mednarodni sceni, preden smo v slovenščini dobili njen prvi prevod – prvi del šestdelne serije o dublinskem preiskovalnem oddelku za umore, V gozdu, je izšel leta 2022 (prev. Maja Novak, Goga), v originalu pa že leta 2007. Lani smo dobili še drugi del, Podobnost (prev. Maja Novak, Goga). To pomeni, da je k nam prispela z že kar nekaj lovorikami in pričakovanji. Knjige so namreč postale svetovne uspešnice, leta 2019 so po prvih dveh pri BBC-ju posneli miniserijo Dublin Murders in podobno. Kljub temu se zdi, da se French v zavest slovenskih bralk in bralcev še ni uspela zares zasidrati kot ena izmed sodobnih velikih, ob boku na primer Nesbøja, Pattersona, Highsmith, Grishama ipd., za to bo verjetno potrebnih še nekaj prevodov. Vzroke pa je treba iskati tudi v njenem nekonvencionalnem pristopu h kriminalnemu žanru, ki koga verjetno odvrne. Za V gozdu je slavno obveljalo, da gre za t. i. proceduralno kriminalko, kar pomeni, da je veliko opisov preiskovalnih postopkov, še bolj pa jo je zaznamoval precej odprt oziroma nedorečen konec, kar je v tem žanru nekaj nezaslišanega. Podobnost, ki ji sledi, je zasnovana čisto drugače, čeprav naj bi bila drugi del serije, kar je spet veliko odstopanje – ne samo da zdaj ni več v fokusu detektiv Rob Ryan, temveč njegova sodelavka, detektivka Cassie Maddox, ampak je tudi vzdušje bolj kot kakemu psihološkemu krimiču podobno Skrivni zgodovini Donne Tartt (prev. Uroš Kalčič; Cankarjeva založba, 2016). Vse te spremembe so premišljene in dodelane, imajo svoj namen, poleg tega pa nas še nenehno držijo v suspenzu, saj je vsakršno predvidevanje o poteku zgodbe oteženo.

Avtorica se očitno rada igra tudi z nezanesljivimi pripovedovalci in pripovedovalkami, pa ne na način Rogerja Ackroyda Agathe Christie, ampak bolj pretanjeno, sprotno. V Podobnosti tako spremljamo detektivko Cassie Maddox, ki se po spletu (neverjetnih, celo pretiranih) naključij znajde v zelo zahtevni situaciji, pri tem pa ves čas preizprašuje lastno identiteto in osebnost, ki se začne hitro stapljati z identiteto osebe, ki jo igra. Neverjetni filmski zaplet, ki ga avtorici mnogi očitajo, je namreč tak: najdejo umorjenko, na las podobno detektivki Maddox, pri njej pa študentsko izkaznico z imenom Lexie Madison, kar je bila lažna identiteta prav te detektivke, ko je pred leti delala pod krinko. Prva kraja identitete se je tako že zgodila, druga pa se še bo, saj se od tu dalje stvari še bolj zapletejo; tajni agent Frank Mackey jo nagovori, da se pretvarja, da je Lexie, ki je po čudežu preživela, in njen umor razišče od znotraj. Enkratna priložnost! Res se je težko otresti misli, da je tak zaplet praktično nemogoč, saj se detektivka ne pretvarja pred znanci, temveč pred Lexiejinimi štirimi najboljšimi prijatelji, s katerimi si je celo delila impozantno vilo Beli trn. Res pa je, da se avtorica tega zaveda in pogosto razlaga in utemeljuje, kako bi bilo to izvedljivo – vsak od nas naj bi imel dvojnika, njeni prijatelji so v šoku in bi radi verjeli, da je z njo vse v redu, Cassie ima veliko izkušenj pod krinko, obstaja ogromno foto in video materiala, ki ga lahko preštudira pred odhodom v hišo, in podobno. Zato je na tej točki romana vseeno hvaležno, če sprejmemo igro in se prepustimo svetu Podobnosti, ki je prav osvežujoče vabljiv.

Središče dogajanja romana so vila Beli trn in njeni ekscentrični stanovalci, absolventi anglistike na kolidžu Trinity, ki so tudi nerazdružljivi prijatelji. Vse počnejo skupaj, ne samo študirajo in se družijo ob kartah ali branju, temveč tudi postopoma obnavljajo staro vilo. Čeprav je dotrajana, deluje zelo idilično. Ker je Cassie ves čas na preži, hišo tudi pozorno opazuje in opisuje, ne samo v smislu prostorov in predmetov, temveč tudi občutke, ki se ji porajajo ob bivanju, od prisluškovanja pogovorom do škripanja stopnic in jutranje svetlobe. Poleg tega pa se zdi, kot da ves čas poteka lov na zaklad, saj je polna starih predmetov, polna zgodovine: »Kar naprej se mi je zdelo, da bom zdaj zdaj padla po skritem stopnišču ali iz sobe stopila v popolnoma nov hodnik, ki obstaja le vsak drugi ponedeljek.« Cassie je tako vedno bolj očarana nad vilo, še bolj pa nad tesno povezano skupnostjo, ki jo naseljuje. Ker je tako kot Rob iz prvega dela tudi ona precej ranjena in tesnobna, je logično, da si želi pripadati, kar jo počasi, a zanesljivo spreminja v to famozno nezanesljivo pripovedovalko. Večkrat se zaloti ob razmišljanju, da se najraje ne bi več vrnila v svoje pravo življenje, da bi kar ostala Lexie, saj je tudi ona očitno potrebovala nekaj takega kot družino: »Lahko grem noter, sem pomislila. Kadarkoli hočem, lahko pohitim po tistih stopnicah navzgor, odprem vrata in vstopim.« Ta misel je mikavna, saj je skupnost in predvsem pripadnost nečemu še vedno tisto, kar nas privlači, kar nam daje občutek varnosti: »Vsi so trgali liste iz zvezkov drugih, jedli opečen kruh z najbližjega krožnika in srkali pijačo iz kozarca, ki je bil najbolj pri roki.« Ta skladnost prijateljev je vidna na vsakem koraku, dodatno pa jih zbližuje še skrb za hišo: »Mislim, da Daniela nikoli nisem videla bolj sproščenega kot takrat, ko je v zdelanih starih hlačah in karirasti srajci na trebuhu ležal na kuhinjskih tleh, barval robne letve in se smejal neki Rafovi zgodbi, Abby pa se je sklanjala čezenj, da bi v barvo, s katero jo je njen konjski rep poškropil po vsem obrazu, pomočila še svoj čopič.« Med njimi sicer velja nekakšen pakt, da ne govorijo o svoji preteklosti, več kot očitno vsi izhajajo iz slabih oziroma neljubečih razmer, zato lahko na skupino zlahka apliciramo pojem najdene družine, ki je avtorici kritike, to je treba priznati, zelo ljub. To na neki točki prešine tudi Cassie.

Čeprav se počuti, kot da je prišla domov, se začnejo sčasoma kazati razpoke: »Ko odkriješ razpoko, pritisneš nanjo in počakaš, da bi videl, ali bo kaj počilo.« Nekaj je namreč moralo privesti do umora, in težko je najti tako usklajeno skupnost, ki ne bi naletela na čisto noben konflikt. Dejstvo je že to, da Lexie ni bila, za kogar se je izdajala, saj je imela lažno identiteto. Cassie v nekem trenutku pomisli prav to: »Lexie Madison sem bila vsaj toliko, kot je bila to nekoč ona sama.« Avtorica je brez dvoma mojstrica psiholoških profilov, opisov in grajenja vzdušja, zato se ji prav počasi in s slastjo pustimo zapeljati vedno globlje v družinico Belega trna, dokler se ne začne boleči razpad. Treba je poudariti še to, da je kljub relativno velikemu številu pomembnih bližnjih oseb prav vsak izmed prijateljev tako spretno okarakteriziran in spisan, da ves čas natanko vemo, kdo je kdo in zakaj se obnaša, kot se. Tudi na tej točki je zato primerjava s Skrivno zgodovino več kot na mestu, in končni zlom in razkritje, ki se mu nezadržno bližamo, še toliko bolj boleč. Obenem so osumljeni vsi in nihče, saj si po tem, ko jih spoznamo, nočemo niti predstavljati, da bi kaj tako krutega naredili svoji prijateljici. Napetost je zato neverjetna, lahko bi jo rezali z nožem, ves čas pa je v zraku tudi bojazen pred tem, da bodo razkrinkali Cassie. Avtorica si vzame čas za dolga opisovanja, a vsako prinese novo dozo informacij, namigov, okruškov, s katerimi gradi dalje. Škoda je le, da se že tako dolga knjiga po tako harmoničnem stopnjevanju v zadnji tretjini preveč razvleče, saj dobimo epilog za epilogom za epilogom, razčistimo skoraj vse, kar je bilo odprto. Velik kontrast proti prvemu romanu, morda nalašč, kot ironični komentar avtorice, vidite, da je bolje, če nekatere skrivnosti ostanejo skrivnosti. A Podobnost kljub temu ostaja navdušujoča, pravzaprav hipnotična knjiga o avtsajderjih, o utopični želji po pripadanju, ki je za nekatere za umret nedosegljiva.