Mož + žena + ljubimec = umor

Vsako ljubezensko zgodbo kdaj pa kdaj pesti ljubosumje. Vsaj tako lahko sklepamo po kratkoprozni zbirki Ljubosumnež in druge zgodbe avtorja Joja Nesbøja (Mladinska knjiga, 2023, prev. Petra Piber). Skupno sedem zgodb zbirke povezuje predvsem eno – umor iz ljubosumja. Priljubljenega detektiva iz avtorjeve serije kriminalk Harryja Holeja zamenjajo prvoosebne pripovedi morilcev, ki jim je povečini skupno eno: so moški, ki morijo moške, s katerimi so jih (domnevno) prevarale njihove partnerke. Vsakič znova se srečamo s precej enodimenzionalnimi, klišejskimi liki. Ženske so lepe in misteriozne, lepe in preproste, ali kot se izrazi moški v zgodbi »Uhan«: »uporabne« – kot matere ali seksualni objekti, se razume –, moški pa so predvsem čustveno in/ali poklicno nerealizirani. Pogosto prvo kompenzirajo z drugim, kar naj bi jih naredilo še bolj privlačne. Tudi kadar so ženske predstavljene kot inteligentne in ambiciozne, je ta lastnost za razplet zgodbe pravzaprav nepomembna in učinkuje zgolj kot jalov poskus dviga iz enodimenzionalnosti. S takšno karakterizacijo likov je teren za zgodbo že skoraj popoln: negotovi moški potrebuje zgolj še nasprotnika, tekmeca v boju za pozornost ženske, et voila, zgodi se umor.

Napetosti zgodb v napoto stoji pretirana in skoraj didaktična psihologizacija likov. Morilci svoja dejanja vedno vnaprej ali za nazaj v detajle pojasnijo kar sami. V dveh od sedmih zgodb (»London« in »Smeti«) nastopi tudi psiholog, ki v dialogu z morilcem ali samomorilno žensko v znanstvenem jeziku skozi razlago delovanja možganov pojasni njuna dejanja. S tem prijemom je kakršnakoli bralkina interpretacija onemogočena, saj zanjo ni več prostora. Pri tem je posebej moteče, da se psihologizacija vedno zateka v preproste razlage, ki privedejo do zaključka, da se lahko vsako človeško dejanje pojasni skozi mehanizem bega ali boja. Če karikiram: ljubosumni moški ima dve možnosti – lahko se preda in sprejme, da je njegova partnerka zaljubljena v drugega, ter stori samomor ali gre v boj, kar v kontekstu zbirke pomeni umor tako imenovanega nasprotnika (domnevnega ljubimca). V dveh zgodbah (»London« in »Odd«) se samomor prevarane osebe smatra za najboljše možno maščevanje. S tem se izogne krivdi umora in preživelim povzroči dosmrtno slabo vest. Takšno popreproščanje človeške psihe in dejanj bralko vselej dolgčasi.

Monotonost vračanja vedno istega motiva se zaradi drugačnih življenjskih okoliščin likov nekoliko omehča. Tako se v zgodbah srečamo z ljudmi iz različnih družbenih razredov, kar pa nima nobenega vpliva na potek zgodbe ali na njihov pogled na partnerstvo. Je torej glavno sporočilo celotne zbirke, da v ljubezenskih razmerjih za ljubosumjem obolevamo prav vsi? Glede na siceršnjo didaktičnost zgodb je ta poanta premalo očitna. Kar je težava vseh ljubosumnežev zbirke, je ujetost v heteronormativne vzorce, kar zaradi poudarka na goli psihologizaciji likov ni tematizirano. Ljubosumje je tako razumljeno kot povsem naraven, neizogiben pojav. Nikakor pa ni posledica pogleda, ki ga imajo liki na romantične odnose, kjer velja tihi konsenz o lastninjenju partnerke. Še več: ves smisel življenja je zreduciran na uspešnost partnerskega odnosa, kar nas vrne k enodimenzionalnosti ne le likov, temveč tudi zbirke v celoti.

Med sedmimi zgodbami zgolj ena (»Vrsta«) ne sledi vzorcu mož + žena + ljubimec = umor. V njej se srečamo s korejsko prodajalko v Londonu, ki med pandemijo koronavirusa občasno zastrupi kakšno stranko. Posebnost »Vrste« v primerjavi s preostankom zbirke je, da nam interpretacija ni podana na pladnju, sploh pa konec zgodbe ni očiten že na začetku. Bralka si iz drobnih namigov, ki so podani mimogrede, sama sestavi celoto. Zaradi tega je to tudi edina zgodba, ki ohranja napetost vse do konca. Predvsem pa se ne zanaša na kliše. Verodostojnost ji zagotavlja tudi vešče menjavanje jezikovnih registrov, ko v trgovino stopajo ljudje iz različnih družbenih skupin. Posnemanje določene govorice je tudi edino izstopajoče jezikovno sredstvo, ki ga je moč zaznati v zbirki kot celoti.

Prav pretirano zanašanje na kliše ljubezenskega trikotnika je glavna težava zbirke. Prvič zato, ker se ponavlja; po drugi prebrani zgodbi je razplet naslednje jasen že s prvim odstavkom. Tako ob koncu branja zgodbe razlikujem zgolj po načinu izpeljave umora. Drugič pa zato, ker razen trikotnika ni ničesar, kar bi zgodbo peljalo dalje. Like povečini motivira zgolj potencialna izguba partnerja_ke. To je vselej premalo, da bi bralko zanimalo branje, ki se vleče čez 304 strani. Ker je večina zgodb pisanih v prvi osebi, ni mogoče v povedanem zaznati nobene distance ali ironije. Tako zbirka, ki naj bi imela ambicijo odkrivati mehanizme človeškega delovanja (vsaj tako je v več intervjujih dejal Nesbø), podleže banalnosti.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.