En dan veš, da živiš, drug dan / imaš že težave. // Veš, človek – / na tem svetu ni lahko.

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

1. Dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam. 2. Moška lutka iz slame ali cunj, ki se v dneh ob norčijah vozi okoli. 3. Maškara, šema, maska. 4. Svet, ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen. 5. Duševno stanje neugodja.

ne prenesemo več / teže misli / na stopnice / ki goltajo / pusto zemljo

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.

Ljubezen se mi je formirala v jeziku / in se razraščala v spominu, ki je prihodnost informiral / resoniral skoz možgane/ v prostor navzven

Sanjala sem, da sem se zaljubila v Rozamundo, a ne v turjaško, ampak … tisto, ki je igrala v nekaj filmih in nanizankah. Ker imam spletno stran, kjer delam intervjuje s takšnimi, kot je ona, sem jo prosila za intervju, pa je rekla, da je slavna, iz Londona, in njen film ravno v postprodukciji, jaz pa sem zgolj neka neznana lezbijka s spletno stranjo.

Pulj

Marina je ″samba de las naves″ –
vrvi držijo mesto,
da ne potone v filmski strasti.
Kolosej je začaran kraj:
sprana kri na ruševinah
in japonske kamere.
Napenjam strune čez ladijske boke.
Kitara je vlak brez postaje.
Drevored je sto let staro poletje in slutnja nevihte.
Neonske žile svetijo skozi pozlačene katakombe.
Kamnite mačke mi ližejo podplate, ko sem sončna ura.
Ni Vergilijeve sence.
Skozi lobanjo jadrajo galebi in vojna je daleč.
Vse moje vrnitve bojo valovite.Preberi

Ko je vihravo vstopil v delavnico, sta stražarja sedela na klopi in kadila, Ostojin pa je stal, s tilnikom in hrbtom naslonjen na steno, zaprtih oči in ves moker po vratu in prsih. Ko so vrata zaškripala, je z nekaj zamika stresel z glavo in odprl oko, stražarja pa sta, prav tako z zamikom, osuplo dvignila zadnjici s svojih sedežev.

»Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega.