So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

Pomlad narašča, / melanholija tudi. / Duše begajo po svetu gole.

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Jedki želodec si zatlačil v moje prazne prsi,/ junijska ptičja gnezda. / Iz trsja so spolzele kaplje / škrlatnih tulipanov. 

če bi trdil / da poznam krajnčev opus / bi lagal / a možak piše 40 let / tole je njegova / sedeminpetdeseta pesniška knjiga / a je še vedno / jebeno mlad / kar mu zamerim / pošteno povem

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito.

Nihče me ne mara./ Maroge so zunaj. / Šalčka je snažna. / Šum na dlani. / Rožljanje z orožjem.

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

tu, / oči so se mi zgodile, / glej, tu.

Prvi jasen občutek o tvoji prisotnosti in za to, kar je bilo od nekdaj globoko najino, skupno, me je spreletel nekega dne, ko sem, zatopljena v pisanje, nenadoma zaslišala zvonec, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz sosedove hiše. Pomislila sem, da nekdo zvoni pri nas, čeprav to seveda ni bilo res, saj je bila naša hiša že dolgo let brez delujočega zvonca.