Tri pesmi iz nove zbirke

***

Pomlad narašča,
melanholija tudi.
Duše begajo po svetu gole.
Zjutraj se peljem na sprehod,
tako kot mnogi sprehajalci tu okoli svoje pse.
Grem, da v soncu, vetru in mrazu
s sebe stresem svoje nočne sence.
Kadar se dobro otresem,
se me nekaj oklene.
Oprime se me kot otrok,
z rokami in nogami se prižame k meni.
Psi skačejo drug v drugega,
igrajo se,
jaz pa, zdaj malo obtežen,
se laže vstavim nazaj v ta ljubi svet.
Pomlad narašča,
melanholija pa še bolj.

***

Utrujen sem.
Prelepi dnevi so.
Zgodaj vstanem, pozno zaspim.
Utrujen sem.
Z našim avtom je spet nekaj narobe.
Ko počiva, parkiran na dvorišču,
se pod njim razrašča temen madež.
Potipam s prstom, smrdi po nafti.
Utrujen sem.
Gospod mehanik Ficiga je po telefonu
solidno in lucidno elokventen,
mojster dela in posla:
Danes žal še ne, mogoče jutri,
najbolje, da pokličete pojutrišnjem.
Utrujen sem.
Nebo je modro, sapa topla,
naftni madež pravzaprav diši.
Le počivaj, le spočij si, stari stroj,
ne boj se, ko te doktor Ficiga pretipa
in vse sestavi, kot je treba,
greva enkrat dol do Kopra.
Ti boš gledal tankerje in spokojno rjavel,
jaz pa vohal rožmarin in v senci bora
spal in spal
globok poznopopoldanski spanec.

***

Spet prilezem na en hrib,
zvrha se ozrem tja čez deželo,
po kateri trošim čevlje in dneve.
Naš Vsemogočni jo je dolgo svaljkal med dlanmi,
ni mu zlahka šla iz rok,
dolgo jo je mečkal, stiskal in gnetel,
preden jo je z nami vred spustil sem dol.
Vso zgubano, zmečkano in nabreklo,
polno senc, spodmolov, jam, škrbin,
prisojnih rebri, planot, planotic in grebenov
na vse konce in strani.
In z vseh koncev lezejo po njej v vse smeri
podobni hribci, hribarji, hribovški in hriberniki,
kot sem sam,
s parom nog, včasih dvema,
in nerodno nagubajo oči in grimaso v pozdrav,
kadar se nam potke skrižajo.
In po neslišnem ukazu deželnega duha
tudi sami z rokami ves čas mencamo
pasje povodce, palice za hojo
ali pa le potne prste.
Zgrbljeni, zagnani vkreber
in na drugi strani oprezno sključeni navzdol.
Hitro trajamo, hitro dihamo,
hitimo,
kot da je treba nadoknaditi ves tisti ljubi čas,
ko nas je Vsemogočni še in še obračal,
preden se je zasmejal in se odločil.