Molitev

Pletene košare, polne pajčevin,
bodo polne jabolk.
V skednju je še tema.
Ne poznam svoje zgodbe,
ne vem, kako se je začelo,
kak bo konec.
Verujem,
da se je nekoč začelo,
ker ima smisel,
ki se bo nekoč spopolnil v koncu.
Zraven iz sredine raste jablana.
Dvignjena nad pričakovanja in spomine
in nemir, ki mi trese roke.
Izstopil sem iz avta,
skoz žep me boža hladen ključ.
Takoj prepoznam jesensko sonce.
Čez most me gleda
mali sosedov pes.
Ko sem bil otrok,
me je njegov prednik
šavsnil v meča.
Takrat nisem razlikoval vseh ptic.
Poznal sem kosa
in orla.
Orel je bil v resnici kanja,
kos ime, lahko kot moj otroški koš,
ptice vedno nekaj enega in celega.
Kot veter, vonj po novem zvezku, voda.
Pletene košare, polne pajčevin,
še dišijo po jabolkih.
Odprem vrata
in v skedenj se vlije luč.
Luč pokaže metlo,
staro znanko komaj vidnega prahu.
Prah se dvigne, čas zvrtinči
med podboji in skoz reže oken ven visoko
pod nebo.
Ne štejem ptic,
ampak pletene košare, polne pajčevin.
Pajčevine ometem, košare zložim na sonce,
sonce sije na jablano.
V mojem spominu je vsaka jablana edina,
samo ona.
Spomin me zaustavlja,
ampak danes imam dovolj časa,
sem pri deblu časa.
Splezam gor.
Trgam, najprej, ko je košara še lahka,
grem do najvišjih vej.
Najvišje veje so najtanjše
in na njih so jabolka
najbolj debela.
Nisem lahek kot kos,
nisem kot kanja.
Čutim vrtoglavico
in srh.
Ko mi zmanjkuje ravnotežja,
zakrilim z rokami kot kos,
kot kanja.
V pleteno košaro, iz katere sem ometel pajčevine,
polagam jabolka.
Zlagam in polnim in v sredini
se kup jabolk dvigne visoko čez rob.
Jedli jih bomo in se veselili,
ker smo lačni.
Hvala za lakoto.
Hvala prednikom.
Hvala zemlji, da rodi,
da se po njej pretaka tok darov,
in vetru, da jih spelje ven in siplje
do roba zaslug in pričakovanj
in še čez, neznansko čez.
Hvala neznancu.
Blizu si.
Vzemi in jej
iz pletenih košar, polnih jabolk.