Padel sem z jablane, s svojega drevesa

Padel sem z jablane, s svojega drevesa.
Z veje, ko sem bil že kar visoko.
Otrok sem bil, še malo majhen.
Zakotalil sem se po travi,
obležal na hrbtu,
ležal in nekaj časa gledal v nebo.

Bilo je jasno nebo,
dan idealen, da zlezeš na drevo.
Ko se zdaj gledam v hrbet,
ne stojim dovolj visoko,
da bi videl, kako sem se pobral iz trave,
kako postajal vse manj majhen.

Ne vleče me, da bi bil spet majhen,
a isto je, kadar pogledam v nebo.
Pokosim cel travnik, ko zmanjka trave,
se ob robu gozda naslonim na drevo.
To drevo je višje.
Leze mi v hrbet.

Kar imam, imam tako rekoč na hrbtu.
Ko ga vzravnam, mi reče, da sem majhen.
Hrbet hoče gor, ni mu previsoko.
Zvrti se mi, predolgo že strmim v nebo,
zato stopim spod drevesa
in se vrnem čez pokošeno travo.

Rad kosim travo,
pred njo upogibam hrbet,
srečen kot ptiček na drevesu.
Eden tistih manjših,
ki nikdar ne odletijo do neba,
ki jim je veja jablane dovolj visoko.

Padel sem z jablane, nič kaj visoke.
Zdaj je gladek štor v travi,
kamor sedem, ko se vročina dol z neba
z znojem zliva čez moj hrbet.
Pobral sem se, da delam. Z majhno
srečo vadim protipadec s svojega drevesa.

Čez nebo leti letalo, daleč, precej visoko.
Žvečim bilko trave, na hrbtu
čutim majhnega otroka. Dam ga na drevo.