Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.

Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

»Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

Prsti. Kratki in drobni in gibki so moji prsti. Otrok sem. Imam pet let in razposajeno pletem. Nekaj dni nazaj, takoj po mojem rojstnem dnevu, me je mama naučila plesti in že veselo pletem svojo prvo volneno jopo.

Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

preobrne se merodajnost mas / hitrosti gibanja snovi / preobrneš se v kontinent / ki zabinglja v vesolje

Zaprla sem se v prisilni jopič / na zunaj spim / opletam in se derem v zakrčenost / nič ni narobe ker je prav vse

Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Kako naj vem, da svet obstaja, če imam zaprte oči?