ž(iv)al

Nela Poberžnik

Skrinjica

 

Zaprla sem se v prisilni jopič
na zunaj spim
opletam in se derem v zakrčenost
nič ni narobe ker je prav vse
ne morem ostati
dati jedra za cekine
med pingvine grem in tjulnje
tigre in medvede
arhetipe zgodb
gola in krvava
na lepem bruham v lepe obraze
sredice sanj utrinke plime
pravljična bitja
poseljujejo nerazumljiv paradoks
razkosanost ožilja
si narcisa in vijolica
kletvice so ključne
za trdnost in prožnost hrbtenice
brez ena ni nič ker nič ni ena
neaktualnost je dojeta kot pohaba
izven konteksta brstijo konteksti
in zrakodajalci
lahkotnost otroške igre
determiniraj me
nahrani s svojo slino
baziraj kiselkastost
da poraja sol antijunake
oblikuj da lahko deformiram
čez poljane se zliva sladka židkost
nezdružljiva zmes
vesoljskih kontrastov
nisem komplementarna
kopičim pozabljeno
med zvezd v medzvezdju
kuham za vse
po ideji okusov
volkovi naznanjajo pesem
iz loncev poganja lakota
zamižim in nasitim nebo
vesolje se zjoče vate

 

 

 

***

 

počutim se kot talna obloga
zbiram prah
sranje za sanje
nočem nehati gledati
v primeru da kdaj izgubim vid
privid
privijem se k iluziji
ker vse ni dovolj
se zližem za nameček
izmeček lastne tragičnosti
si zabadam žile v igle
speštam sebstvo vsakič
znova in vedno
bruhala bom za vse
zalila zapolnila
brezna cekinov
surovino v zrklo
ljubite se da sovražim
nočem
nakadim pljuča
dimljen organ za boljšo tinkturo
z gorovjem na ramenih
pobiram kamne
spustim se med skalovje
da rešim tvoje jabolko
ne moreš obstati zbežati
nekje vmes se lupi krompir
nekje drugje sem tukaj
odsevi vagončkov
tulijo o revoluciji
val na val si morje

 

 

 

***

 

na koncu sveta
se plača parkirnina
še en utrinek
za lahko noč
za up samoljuba
stran obrnjen klobčič
z dobrimi namerami
se maščujem
proti vetru mraku
me nosi sebičnost
strah pred smrtjo
želi umreti
brez kamnov na vesti
toliko potenciala
v kozarcu kovancev
speštana sirena
iz mlečne ceste
tečejo pošteni verzi
črvivi pujsi
gomazeče njuhajo
izlive problematičnih udov
ko žubori domišljija
ki redefinira sotočje
fragmentiranost uma

sem toliko pomembna
kot nisem

crk crk crkljajmo se

O avtorju. Nela Poberžnik (1994) je diplomirana literarna komparativistka, ki študira likovno umetnost na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Praska povrhnjice, stekleniči posušene ostanke narave in se kotali s hriba na hrib.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Po Jernejevem vzoru

    Karlo Hmeljak

    Vprašam se: / »kaj delaš v kuti?« / In mislim kajuti, / ki jo voda nosi. // Ki jo vidim na njivi / med Bečem in Brnom.

  • 2 pes & mi

    Anja Silovšek

    Dinozavri   Dinozavri so umrli spomladi tako kot tudi mi krepamo od sonca. V glavnem mestu srkam Whiskey in bulim v baročno krhkost boja. Na … →

  • V Odeso (za Richarda)

    Jennifer Clement

    Če bi lahko napisala vodo, bi plaval / ali pil, ko bi napisala morje, ocean, / bi popil poln kozarec.

Izdelava: Pika vejica