Cikel o minljivosti

Sara Nuša Golob Grabner

Dolgi in kratki signali

 

Odkar sem poliester 
polit z grozdnim sokom
ne kopljem več rada po prhlih plasteh,
da bi pogledala kosti, ki sem jih zakopala.
Nič novega si ne bomo povedale 
in jaz kljub vsemu nisem La Loba, 
da bi koga obujala. 
Včasih kljub vsemu 
začutim impulz, da bi nekaj izkopala
vsaj iz predala omare. 
Nekaj lesenega sem pustila v zadnjem kotu
in popisano je z Morsejevo kodo. 
Kratki in dolgi znaki, premori in koncentrati norosti,
kodiranje nekega časa, izpust prosojnosti,
zavoljo dopamina.
Kruta bom do svoje sentimentalnosti,
ne bom omedlela na poti do avtobusne postaje,
morda si bom le dovolila vohati zrak, 
ki je bil še lani obogaten s sivimi peresi in zažganim lesom.
Samo danes, obljubim,
bom pozabila, da sem sprejela prave odločitve
in obžalovala 
ničelne enačbe, 
obrnjene hrbte,
pozabljene praznike,
opuščene kompromise. 
Prečrtala bom še nekaj črtic in pisala kodo
nespremenjenega pomanjkanja.

 

 

 

Prejemnik neznan

 

Na prstih
imam 87 brazgotin.
Pogosto se urežem na papirju
preden odprem
nekatere kuverte.
Včasih pozabim, da so tam,
ker dvomim, da mi pripadajo.
Napačen naslov,
zmeden pošiljatelj,
nezanesljive informacije.
Potem me brazgotine začnejo skeleti
in spomnim se, da bi lahko spet kaj odprla.
Samo da vidim, kaj piše,
da preverim,
če je sploh kaj tam.
Sežem po kuverti, dlan mi trzne,
urežem se.
Še sreča, da imam zdaj izgovor
za ta otročji jok.
Tolikokrat sem segla po zaprtih kuvertah,
da ne vem kako se obnašati,
če bi eno obdržala v rokah.
Saj vem kaj piše,
samo na pamet ne znam,
ne bi znala obnoviti, ne spomnim se
čisto natančno.
Na prstih imam 88 brazgotin.

 

 

 

Pod njenim oknom 

 

Spomine izbiram
glede na trenutke
v katerih se moram opredeliti.
Zdaj ko sem napisala vse kar moram
lahko napišem kar hočem.
Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj,
s tal sem pobirala koščke
rožnatega stekla.
Z jezikom plavam čez zobe
in upam da bo nekje zapeklo.
Z otečenimi mišicami
se igram kot z lasmi.
Nekako se moramo umestiti
tudi če mislimo,
da smo radikalni in nad tem.
Veš tista drevesa,
ki izgledajo kot da imajo
na deblu polno oči,
ko jim odrežejo veje?
Zato se zdaj gledava
bolj kot prej
in jaz se pretvarjam,
da ne razumem o čem govoriš, ko si tiho.
Rad bi me omilil,
ne moreš,
samo zate sem sama postavila te trdnjave,
poglej kako so lepe.
Lahko bi preštela zmage in izgube,
a vse kar slišim o tem letu,
je zvok kamenčka na oknu ob treh zjutraj,
čeprav vem, da ga ni nihče vrgel.

O avtorju. Sara Nuša Golob Grabner (1994) je fotografinja, pesnica, urednica in študentka umetnostne zgodovine ter angleške književnosti in jezika. Leta 2019 je izšla njena prva pesniška zbirka Gnijoče rože. Obožuje črno-bele filme, pse in dramatične odzive.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kirka na Jadranu

    Andraž Polič

    Pulj   Marina je ″samba de las naves″ – vrvi držijo mesto, da ne potone v filmski strasti. Kolosej je začaran kraj: sprana kri na ruševinah … →

  • Strupene kroglice

    Aleš Jelenko

    Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

  • Zamenjati svečko pomeni ubiti bika

    Rok Korošec

    Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

Izdelava: Pika vejica