Brcam mrtve konje

Ne vozim, izpit je drag.
Na regionalni cesti lahko opazujem hiše.
Zdaj smo sedemnajstletniki z nekaj sivimi lasmi,
ko na poti domov udari strela,
najprej opazimo, da je nebo za trenutek rožnato
in po preseku zrak bolj svež.
Strgalo se nam je že marsikaj,
kar smo mislili obleči naslednji dan,
in obraz nam ni trznil.
Nekega dne bom imela
svojo svetlo vijolično hišo,
pred njo bom posadila hibiskus.
Ležala bom na strehi in se vnaprej napila vročine.
Hrumenje vran na drevesih
bo spomin,
razcefran golob na cesti
bo spomin.
Rada bi bila sintetična,
potrdila vse domneve.
Pritiskala gumbe in zapirala vrata,
rekla, da sprejemam
najboljše, logične odločitve
v dobro večine.
Vemo, da en sam zlom kosti načne vretenca množice,
in še vedno se ne nehamo potiskati z okenskih polic.
Nekega dne bom pozabila,
da sem se iz meseca v mesec
vlekla po komolcih
in spraševala, kaj moram narediti,
da bom varna.
Hibiskus bo magnet, ki me zvleče pokonci.
Vedno potrebujem nekaj,
kar me prisili, da verjamem v sprejete dele spominov.
Hvala, danes ne grem po stopnicah na ulico,
da nihče ne bo vedel,
kaj se je trgalo, ko nisem vozila.
V ogledalu gledam dekle z očali.
Vse sem naredila, da boš nedotakljiva.

»I prefer the term ›Artificial Person‹ myself.«