Volnena jopa

Sarival Sosič

 

Prsti. Kratki in drobni in gibki so moji prsti. Otrok sem. Imam pet let in razposajeno pletem. Nekaj dni nazaj, takoj po mojem rojstnem dnevu, me je mama naučila plesti in že veselo pletem svojo prvo volneno jopo. V naši vasi, na tisti visoki kraški planoti, med še višjimi hribi, kjer je davno nazaj stala naša hiša, smo odraščali hitro, otroštvo se je že po nekaj letih končalo in mama me je marsikaj naučila, kar znam še danes. Učila me je skuhati in potem prepeči polento s sirom in projo napolnjeno s kajmakom, sem za vse nas otroke, že kot petletna znala pripraviti pa tudi šivati me je naučila, a najbolj se spominjam pletenja. Govorila je, kar ti bom pokazala v tvojem zgodnjem otroštvu, ne boš nikoli pozabila, vedno se boš spominjala mojih rok in prstov, obraz se naglo spreminja, prsti veliko počasneje in zato dlje ostanejo v spominu, še danes mi odzvanjajo te njene besede, ko sva skupaj pletli. Prve izpletene jope, bele volnene jope z majhnim črnim vzorcem drevesa, ki sem jo tiste zime nosila, že davno ni več in v petih hlevih postavljenih blizu in nekoliko dalje od hiše, smo imeli okoli štiristo ovac, večinoma belih in le nekaj črnih. Tisto zadnjo zimo naše družine v vasi, je moja mama tati spletla črno volneno jopo, sleherni zimski dan jo je nosil, le tik pred spanjem jo je slekel, včasih, ko so bile noči še posebno hladne, je celo spal v njej in čeprav se je v letih raztegnila tudi potrgala, jo je kljub mnogim raztrganinam oblačil, vse do svoje smrti. Preteklost in spomini so samo še besede, tudi čustva so obledela, glasno izrečem sama sebi in sedanjost je danes, ko pletem. Sedim in pletem, pletem tudi, ko hodim po sobi ali ko stojim pred štedilnikom in čakam, da bo zavrelo mleko, med prsti nastaja zeleno rdeča volnena jopa. Kmalu bo star tri leta in za rojstni dan mu jo bom prvič oblekla. Preštevam čas, ko nisem pletla, petindvajset let je minilo in nisem pozabila plesti, prsti so še vedno spretni in moj sin bo nosil svojo prvo volneno jopo. Stoji na stolu, ko mu jo oblačim, nekoliko prevelika mu je, namerno sem spletla daljšo in širšo, vsaj dve leti mi je ne bo potrebno parati in plesti novo in sin mirno obstoji, ko ga z vseh strani ogledujem. Dvignem ga in postavim na tla, še dolgo let bo odvisen od mene, zamrmram, ko steče stran. Zazrem se v okno, v dnevno svetlobo se zamislim in že vidim sebe, kako držim ovco za prvi nogi in kako jo volk vleče za zadnjo nogo, tako jaz sama vlečem proti sebi in on renči in vztrajno vleče nazaj, v temo jo hoče potegniti in povsod naokoli je vpitje, odrasli tolčejo s palicami po volkovih in oni ne popuščajo, diši jim kri, so nam otrokom govoril, ko smo poleti poslušali pripovedi, kaj se bo dogajalo pozimi, torej, ko zapade vsaj dva metra snega in bo pričelo primanjkovati hrane. Takrat pridejo volkovi v naše bližine, so pripovedovali vsem generacijam in tako je bilo tudi tisto zimo v vasi, tik pred novim letom in še vedno slišim, vidim in celo voham, kako jo je volk odvlekel in kmalu je utihnilo njeno jokajoče meketanje, na mestu kjer sem obstala, je ostal samo vonj. Danes je vse to nepomembno, pokimam z glavo proti oknu, ko se počasi in zamišljeno v pletenju, premikam proti stolu, usedla se bom, da bom lažje spletla nekaj težjih volnenih vozlov. Gledam v prste, da se ne bi zapletla v napačno pletenje in ko dokončam, sunkovito vstanem, obrnem se in ko se do konca zasukam, iznenada nikakor ne zmorem premakniti nog, negibno gledam, kako se moj sin na tleh igra, razposajeno kriči o avionih, zdaj je letalec, ki leti nad hribi, potem je mornar, ki plove po morjih, tudi bori se s pošastmi, ki ga na njegovem potovanju napadajo. Zakaj je nenadoma tako, zakaj sem vkopana na mestu, so me ohromili spomini ali pa sem nekje drugje in nisem tu, se sprašujem in nič se ne spremeni, samo vem, da se mi tako ni zgodilo prvič. In potem začnem parati. Zeleno rdečo jopo razparam in že takoj pričnem plesti še večjo, sin odrašča in mamina jopa naj ga spremlja, dokler bodo moji prsti ubogljivi in obvladljivi in mamina jopa se veča in razširja in ko pletem, sem vedno sama, pletenje je samotno dejanje in jaz tvoja mama, moj sin, zdaj, ko sem zelo stara, ti lahko povem, mama hoče biti sama. Domača volna je nekoliko ostrejša, toda topla je, to vem, ko stojim na mostu v starem delu velikega mesta, tako jaz sin in ker nimam dovolj denarja, da bi si kupil bundo, nosim dve volneni jopi, najprej zelenordečo in preko nje rdečerjavobelo volneno jopo, najdebelejšo jopo, ki jo je mama spletla. Na sebi prenašam vsaj pet kil volne in težki sta volneni jopi, pomislim, ko se smehljam v fotoaparat, nastavil sem ga na ograjo mostu, da s samosprožilcem zaznamujem prav ta trenutek začetka mojega šolanja. Za smehljajem se občuti nelagodnost in žalostne so ostale moje oči na tisti podobi. Na mnogih podobah mene v različnih starostih, so moje oči žalostne, spoznam, ko minevajo leta in mama še vedno plete, do sedaj mi je spletla petnajst volnenih jop, sicer imajo različne vzorce, tudi barve se spreminjajo, toda volna je volna, ona najbolj varuje pred mrazom. Volna najmočneje pogreje, tako mama, ko se odpravljam od doma in ko me poljubi na lica ter poboža po volneni jopi, tokrat jo nisem merila po tvojem telesu, spletla sem jo po spominu in vidim, da sem imela dober občutek za višino in širino kljub temu, da si nekoliko težji in širši, kot si bil, preden si odšel od mene. Že davno sem izgubil lase nad čelom in na temenu glave, saj sem plešavost podedoval tako po očetu, kot po obeh nonih in tudi brada mi je posivela, brke sem končno po štiridesetih letih prirezovanja, pričel briti, saj so od črnih postali beli in zdaj takšen stojim pred omaro v zgornjem nadstropju v spalnici naše hiše, in ko jo odprem name padejo mamine volnene jope, skoraj do moje višine me jope zaobjamejo, da se sesedem na tla. Gol sem, ravnokar okopan in volna me prebada po telesu, pojavljajo se rdečkaste lise in srbeče pekoči mehurji po rokah in prsih, po trebuhu in okoli genitalij, kamor so se volnene niti zapičile, kamor so tanke niti volne prodrle pod kožo in v nosnicah me nekoliko duši zatohel vonj, ki se je nabiral in zadrževal v stari omari, se vpil v mamine volnene jope, predvsem tiste, ki jih nisem dovolj pogosto nosil. Raztegujem in krčim se z golim telesom po volni, drgnem se ob volnene jope, mečkam jih po obrazu in prsih, preko nog in spolovila polagam grmado volne, naj me še siloviteje prebodejo daljše in debelejše niti, da mi bo še močneje pordečilo in zateklo telo in ker mi še vedno ni dovolj, ker še ni poteklo dovolj časa, začnem volno jesti, razen zeleno rdeče jope, z zobmi trgam vse volnene jope in jih divje goltam, z neobičajno lahkoto prežvekujem in požiram raznobarvno volno, da bom dokončno sit in da bom končno izpraznil in lažje zaprl omaro. Poleg mene se usedi, zelo težko hodim, bolijo me noge in roke so mravljinčaste, prsti so trdi in okorni, nohti krušljivi in na konicah prstov se mi je skoraj izgubil otip, sin moj, prisedi k meni na mojo posteljo, da me boš slišal, če bi mogla bi ti spletla še eno volneno jopo. Že dolgo nisem videla zeleno rdeče jope, z njo si rasel, a jo še imaš. 

O avtorju. Sarival Sosič (1962) je muzejski svetnik za sodobno vizualno umetnost v Mestni galeriji Ljubljana (MGML). Po izobrazbi je učitelj glasbene vzgoje, profesor umetnostne zgodovine in diplomirani literarni komparativist. Magistriral je s področja fotografije in doktoriral s področja razstavljanja likovnih del v galerijah. Ukvarja se z raziskovanjem, pisanjem in razstavljanjem likovnih del … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dvanajst

    Helena Šuklje

    »Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

  • Zgodba, dve, tri

    Bine Debeljak

    Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.

  • Tri zgodbe iz vročičnega delirija

    Aljoša Toplak

    Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Izdelava: Pika vejica