Kirka na Jadranu

Izbor petih pesmi iz nove pesniške zbirke

Andraž Polič

Pulj

 

Marina je ″samba de las naves″ –
vrvi držijo mesto,
da ne potone v filmski strasti.
Kolosej je začaran kraj:
sprana kri na ruševinah
in japonske kamere.
Napenjam strune čez ladijske boke.
Kitara je vlak brez postaje.
Drevored je sto let staro poletje in slutnja nevihte.
Neonske žile svetijo skozi pozlačene katakombe.
Kamnite mačke mi ližejo podplate, ko sem sončna ura.
Ni Vergilijeve sence.
Skozi lobanjo jadrajo galebi in vojna je daleč.
Vse moje vrnitve bojo valovite.

 

 

Unije

 

Vasica je blodnjak svobode:
vsaka izgubljenost te naplavi na domače obrežje.
Na polju vzletajo letala za sever-severozahod.
Koze žvečijo tobak in halucinogeno daturo.
Potem so pojedine dionizične – a le za ljudi.
Svetilnik na rtu je uspavani Kiklop:
ko odpre oko, sveti na Itako.
Na poti okoli otoka v sebi najdeš vrvi, sidro
in brodolomca.
S pečin lahko vidiš drugo obalo
in slišiš Ameriko.
Pri mlaki je zatočišče kralja ribičev.
Tudi prazne mreže premorejo upanje.
Obsijan z zelenim žarkom si omega samoglasnik.
Nihče ne šteje dnevov.
In njeno ime je preprosta pesem.

 

 

Murter

 

Nafta gori na gladini
kot porušene vasi za vojni dobiček.
Jagnje v gostilni ima turistične oči –
ubite in bele.
Ruski plin in domači volkovi.
Privez je ameriška demokracija –
vsaka kuna je dolarska žival.
Ko se natoči olje v švedsko drobovje,
se spomnim severne ksenofobije.
Tudi ekološki otoki imajo grobove ubitih otrok.
»Zabavo časti Kaligula!«
(škampi, vampi in dirkalni konji)
Kar je še pesniškega na ekranu,
je žalost.

 

 

Molat

 

Bil sem mlad in pijan
in Đavoli so bili hit poletja,
ki je odmeval pod kopalkami deklet.
Lepota je nosila žensko ime.
Ko je zmanjkalo besed: skok na glavo z roba svetilnika.
Takrat sem se upal.
Zvečer je Žika spuščal ska na obrabljeni kaseti
v pristaniškem baru, kjer sem kljub vročini
plesal v rdečih ″allstarkah″.
Dimni signali za letni oder na katerem:
″s cigaretom nisi nikad sam.″
Božič je bil duhovit kot bi preživel svoj zadnji delirij.
Kleč & Kocbek sta privezala barko v destilacijsko luko.
Mlade punce so bile deviške Lolite.
Bil sem bolj mlad kot pijani ″Plavi orkestar″
in vojna je bila šolska pravljica.
Tudi najbolj vsakdanja stvar, ki me je obsedala,
je bila čudovito pesniška:
fuk.

 

 

Ilovik

 

Hobotnice se sušijo na vrvi
kot spodnje perilo starih mam
in prizor spominja na madžarsko morje:
čas se je ustavil.
V trgovini so tri konzerve pelatov,
gajba piva, travarica
in kilogram soli.
Kruha, sladkorja in kave ni več.
Bili so časi, ko so se izpolnile prerokbe,
ker so ljudje verovali.
Pomanjkanje je hrana za domišljijo.
Danes se najboljše prodaja strah.
In lignji so pod carinsko kontrolo.
V vasi se le še nekaj domačinov spominja
morskih volkov.

O avtorju. Andraž Polič, rojen 1972 v Kranju; pesnik, glasbenik, skladatelj, igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih in avtorski glasbi »fusion chanson«. (zgoščenke: Moje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Cikel o minljivosti

    Sara Nuša Golob Grabner

    Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

  • Strupene kroglice

    Aleš Jelenko

    Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

  • Zamenjati svečko pomeni ubiti bika

    Rok Korošec

    Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

Izdelava: Pika vejica