Ko sem prvič brala Virginio Woolf, / sem jedla samo zelena jabolka in pila samo zeleni čaj, / in še vedno živim.

Mami nama je vedno govorila, da ga ne smeva odpirati, ker je ta vodnjak nevaren.

Kaj pa je dvom kot hranjenje / s samim seboj, da se zmanjkaš. / Da se zvrtaš v luknjo za kukavice / ali v kukalo / sebe ven v svet.

Ni naključje, / da ima letalo obliko ptice / in križa / in kita.

Samo besedi sva drug za drugega. Tišina, ki se razpira. Črnilo, pomešano s krvjo in krastami starih ran. Nekaj angelskega. Zdi se mi, da ti je sij zdrsnil pod kožo. Mene je en sam črn biser. Školjka je zaprta in tvoja koža sklenjena. Iščem vhod. Čakaš. Je to trenutek, ko se vse odpira? Naj bo neopazno in tiho, kot takrat, ko nekdo vrata po pomoti pusti priprta.

Ne vem, / kako sramežljivo se zapirajo rože, / skrite za žaluzijami,/ kako zorijo breskve,

V kopalnici je zdaj kaos, ki se ga bo lotila še pred spanjem. Ker ni okna, se kondenz nabira na ploščicah in ogledalu. Omet na stropu je pred kratkim obnovila, plesen po kotih še nekaj časa ne bo vidna. Medtem ko drgne fuge z razredčeno varekino, zazvoni telefon. Kliče jo sestra, zanima jo, kako je s ta malima.

ko ni korakov govorim z galebi / redno me obiskujejo na balkonu v stanovanje pa nočejo / eden je gnezdil na moji strehi / za eno samcato jajce mu ponujam očetovo uro

Preden se mu izvali vzporedni greh. / Organsko se odpre navzven, // Mravlje zasedejo vrtec./ Botra jim prede obraze.

daj da / stopim po škrlatni preprogi / da se omamim z vonjem kadil / da se okopljem v svoji krvi / ljubljena podari mi prosim / smrt