Cikel o lakoti
Sara Nuša Golob Grabner
Zaznamek
Pobrala sem toliko odkruškov,
ki jih nosim s sabo.
Rahlo tleskanje z jezikom,
ko sem zamišljena,
maslo na tortelinih,
znanje o povezavi med lakoto in nevroni,
okus po cigari.
Nič hudega,
brez zaznamka
nisi niti podlaga.
Začetek poljuba ima že zdaj okus po koncu,
ampak hočem, da me za zdaj
drži nekdo,
ki ve, kaj drži.
Lepota je najbolj stabilna svetovna valuta
in v stabilnost vsi radi brcamo.
Aphra mi pove,
da ji je Dane Zajc v sanjah rekel:
»Ne misli, da če me edina vidiš, ne boš trpela,«
in res nam ni prihranjeno, ko gledamo.
Jaz gledam svoj splet
in vse v njem, kar ni moje.
Misli mi polzijo skozi goste rešetke,
skozi ogenj in mesečino,
božič in prvi maj,
večino datumov pozabim.
Samo enakomeren ritem slišim,
dajte mi še barvne luči
in do jutra hočem na svojem lanu
nekaj novega.
Hočem, da zdrsne.
Sestavljam se kot Boltzmannovi možgani,
staknem tri prstne blazinice.
Mlačna voda
V piceriji so se predvajale
popolnoma iste skladbe,
kot sem jih poslušala
pred 15 leti,
prilepljena v to mesto.
Še pred pol ure
sem se pogovarjala z moškim,
ki je izgledal identično
kot nekdo,
čigar smrt sem si predstavljala
popoldne med vožnjo,
iz samega strahu pred neizgovorjenim.
Morda se ne spomnim njegovega glasu,
spomnim pa se, kateri nivo v zraku je zasičil.
Včasih sem doma vsak dan
sedela v banji in gledala,
koliko razmaka imam med stegni,
ko jih iztegnem.
Babica se ni brigala za to,
kdo se trenutno umiva,
in je vedno vdrla v kopalnico,
kadarkoli se ji je zazdelo.
Danes, ko so se odprla vrata,
sem sedela tako kot včasih
in skozi mlačno vodo
opazovala razmak med stegni.
Zdaj ne ve več, kdo sem,
nekako čuti,
da je prav, da sem tam
in delam iste stvari kot pred 15 leti.
Morda jo to pomiri toliko,
kot mene prestraši.
Gre mimo.
Obraz dam med dlani.
Danes je eter preveč zgoščen.
Morda se ljudje ne spremenimo,
nas pa marsikaj spremeni.
Enkrat je konec
in veš, da je nekaj šlo hudo narobe,
ker je zrak še vedno isti.
In si ti še vedno sestradan.
Fikcija
Če spim na prazen želodec,
vidim beluga kite.
Svetloba preteklosti
prosipa skozi žile
na mojih vekah.
Na lakoto se navadiš.
Ko sem prvič brala Virginio Woolf,
sem jedla samo zelena jabolka in pila samo zeleni čaj,
in še vedno živim.
Na tešče več razumeš.
Čakanje postane institucija,
procesi vedno potekajo,
četudi nisi osredotočen nanje.
Samo en glas je kot veter v železni cevi,
s katero mi lahko razbijejo glavo.
Naredite s to informacijo, kar hočete,
na srečo ne poslušam več vedno.
Impulzov se ne znebiš zlahka,
zažrejo se kot drevesna smola v lase,
moraš jih odrezati.
Vzamem škarje
in mehanski deli postanejo mehki
in nehajo ritmično ropotati med rebri.
Glasno povem,
da sem fikcijsko izhodišče,
s pripisanim srnjim pogledom.
Nihče ne posluša.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.