Dar za vrtenje v krogih

Lubadarji

Vrojen dar za lubadarje.
Že veke se debelijo v družinskem deblu
in vekajo skupaj z vsako vejo,
ki omahne na tla ali tli v peči.
Ljubi dar za vrtenje v krogih,
omahovanje, bojazljivost,
kazalkanje misli sem ter tja,
vpisano v zemljevid,
da smo luknjasti kot zdelana srajca.
Kaj pa je dvom kot hranjenje
s samim seboj, da se zmanjkaš.
Da se zvrtaš v luknjo za kukavice
ali v kukalo
sebe ven v svet.

Ko kamenja življenje

Takšna je narava poti –
skozi gozd vodijo markacije:

včasih so označene na drevju,
včasih čakajo na skalovju,

da v vrelem dnevu sedeš
v senco kot v naročje,

drugič z robcem
pivnaš kri s kolen.

Paziš, da poudariš
prave postanke:

prestope s skalovitega
v gozdnato,

grenka obžalovanja,
in spoznanja,

da kamen na kamen
ni palača, ampak kup kamnov;

potem prestopke blage norosti,
ko si se radostila na vse zobe,

pohodniške doberdane,
redno nabiranje črnega bezga,
in znanje, da otroka umiriš,
ko si ga prisloniš na prsi

kot harmoniko in mu
šušljaš izmišljotine na uho.

Da pot ni filmski
trak,

da obstaja samo predaja
poslov času

in par požirkov šabese
namesto nebes.