Nedelje v mojem stanovanju

Ne vem,
kakšne so nedelje v mojem stanovanju.

Ne vem, koliko ljudi,
ki se jim ne mudi,
z mirnim korakom
stopa pod mojim oknom.

Ne vem,
kako se pretegujejo moje mačke
in ali že kaj pogrešajo
zvok mojih stopal.

Ne vem,
kako sramežljivo se zapirajo rože,
skrite za žaluzijami,
kako zorijo breskve,
ki bi jih z veseljem,
s kakršnim kljubujem svoji samoti,
zjutraj utopila v grškem jogurtu.

Ne vem,
kako ta dan škripa parket
niti kako se lomi popoldansko sonce
ali kateri sosedi so tisti,
ki premorejo toliko nonšalance,
da na ta dan obsedijo na balkonu,
pomirjeni z družbo,
ki je od nikoder ni.

Ne vem,
kakšne so nedelje v mojem stanovanju,
katere rutine bi se lahko rodile v njem
ali kako bi kljubovale dejstvu,
da sem jih,
kakor rože na okenski polici,
vzgojila popolnoma sama.

Nedelje v stanovanju
stare sosede
so čisto drugačne.
Do potankosti jih pozna,
čeprav je
kakor na vse ostale dni
tudi na dela proste dneve
odeta v molčečo črnino,
čas pa se ji vleče
kakor dekle iz zgornjega nadstropja,
ki jo na te dneve včasih opazi čez obledelo zaveso.
Iz stanovanja stopa zamišljeno,
nervozno,
če bo sploh kdaj našla tisto,
kar bi na dela proste dneve
poleg sebe naselila v njem.