To je zgodba o žalovanju in ljubezni, o surovosti in neprodušnosti poznega kapitalizma. O spuščanju. Zgodba o ženski, njeni gibalni oviranosti, o luščenju, dotikanju in ljubimkanju.

Toda bilo je jutro in ostal si v Ljubljani. / Tako si postrgal spanje iz svojih oči in posegel po svojih / očalih, / kot bi ostrejši vid lahko prevedel / kraval / v nekaj znosnega.

Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.

Roke se nama izmuznejo / drug proti drugemu. / Rdečica mi sili v beločnice, / da morava iti, rečeva skoraj hkrati.

Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerem so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

obstaja moški ki te na neki točki v življenju seznani
s tem kaj je dobra glasba te zaznamuje te rani
enkrat pride tak moški in te pogleda in mu je
vse jasno in tebi nič je moški ki pride enkrat in
gre čeprav ostane in te razvaja ponižuje boža
pride tak moški enkrat v življenju ki te zna negovati
zna skrbeti zate in podreti kar imaš je tak moški
mogoče ostane nekaj dni mesecev letPreberi

Kljub razbolelemu hrbtu je počepnila in zelenjavo spustila predse. Lahko bi mu jo vrgla pred gobček, vendar si je želela, da bi merjašček prišel bliže. Rada ga je opazovala, to nenavadno, neustrašno bitjece. Čez kratek trenutek se je res skobacal k njenim nogam. Krompir je le malo ovohal, odgriznil korenček in se obrnil stran. Morda pa le ni bil tako sestradan, kot je mislila. Gledala je za njim, ko je odhajal v smer, iz katere sta prišla, in skušala potlačiti razočaranje.

naši lasje so se spremenili v veje / prezrele fige poletje je v izdihljajih / ne vem ali je takšnih brezskrbnih / še za prste ene roke / medtem ko se drugje začenja življenje

Še vedno mi je nerodno, ko pomislim na lansko poletje, ko je prišel Ludvik, in nisem takoj opazila, da je iz moje stroke. Že sem ga videla v kletki, potem pa bum, in sem bila v kletki jaz sama, med svojimi ptiči. Na srečo ne za dolgo. Smejal se je tako na glas, da so še kavke pobegnile. Potem se mi je opravičil za negalantnost in odpustila sem mu.

I

Lomastim po mladem žitu.
S stegni te zdruzgam
kot zrel grozd,
da priteče sok
in se ti pocedi po čelu.

Moj hrbet se vzpenja
in se razpira kot šotor,
kot steza iz lave,
ki se vali v morje.Preberi