Mačkam

»Kdo bi si mislil? Na teh tleh? Toliko tega! Skoraj nezaslišano!« Med večerjo sta se ji dve mački motali med nogami. Med večerjo! Pa še pes je prišel mimo, vendar so ga hipoma pregnali. Krožniki so bili topli, tako topli, da se ji je hladni žele ves stopil in razlezel v juhico, ki je zalila njena jajca na oko in rogljičke. Kako nezaslišano! Po vsem tem! Skrajnost. Neumnost. Robantila je čeznje v svoji glavi, ko je le zmogla prijazen nasmeh brez iskre, namenjen natakarici, ki je že dva dni v isti obleki. Dva dni! Za povrh pa še jesti ne more, ker vse teče, obkrožajo jo mačke, pes, odnašajo ji krožnike, čeprav bi morda rada malce posedela in gledala vanje. In muhe! Sedale so povsod, levo, desno, brenčale med spanjem in zjutraj, ko je želela še malce poležati, pa ji je ta muha neprestano brenčala v uho, ji sedla s svojimi umazanimi nožicami na lička in nos, uh, kako ji je šlo vse to na živce. In kaj naj ona stori? Ni še dovolj budna, da bi vstala in jo ubila na steni. Uh! Potem je tako živčna, da vsa zaspana vstane in skadi cigaret na balkonu. Potem kava. Brez kave in pred kavo ne more misliti. Po navadi jo takrat najbolj sprašujejo. Bedaki! Morje ji pljuska po spominih. Samo spominov ne. Zato gre plavat. In plava in ne misli. In tako utrujena je. Tako. Tako patetično! Zdaj se razhudi in nori sama v sebi, potem se umiri, spije šilce nekega žganja. Ni bilo drago. Prvič in zadnjič. Okus je zanič! No, zdaj ima malce pod kapo, zdaj je lahko mirna.

Spravi se s knjigo na plažo. Usede se na ležalnik. Senčnik je spet slabo nastavljen. Noro. Vstane, popravi, še vedno ni vsa v senci. Noge si bo morala pokriti z brisačo, da je ne bo prežgalo sonce. Brisača je umazana. Soljena. Trda. Če ima sol na rokah, so suhe. Sovraži suhe roke. Drugje bi se vrgla v bazen, ko bi se spravila iz morja in se potem obrisala, tako bi bilo na njej le malce klora. Tega laže prenese. Ne soli!

Zdaj končno leži v senci. Sonce je še vedno premočno. Dobro. Vzame očala. Odpre zmahano modro knjigo. Oh, ne, ne, ne. Knjiga je tako zmahana, da se na prvi strani ne vidi rimske dvojke. To je druga knjiga. Se mi je kar zdelo, da ta nori Francoz ne bi napisal česa tako majhnega. In zdaj – kaj naj dela z drugim delom? Bere? Kje je prvi? V knjižnici so ji dali napačnega. To so slabi knjižničarji. Gotovo je bila kakšna študentka. Slovenistika. Takšni so najhujši. Le jedo in ne dajo, in ko že dajo, dajo napačno! Imamo jih itak preveč, pa še vedno tako radi hodijo to študirat. Ne česa uporabnega, to pa seveda ne. Ta mladina! In zdaj je jezna. In nesrečna. Kot tisti v knjigi. Nesrečniki smo vsi skupaj. Kaj, kaj! Kaj naj bere? Ima še neko knjigo, toda že začetek je bil turoben in duhamoren. Ta knjiga bo še njeno trpljenje. In ob njej se je zamislila. Ne bo priznala, ampak ga pogreša. Vsak dan bolj, drugič manj, ta občutek, ko se zjutraj, če je že navsezgodaj ne pobijejo muhe, takrat se zamisli. Nikoli ne ve, kakšne misli bo imela. Kot da ne bi bile njene. Niso njene! So le v njeni glavi. In potem nekaj časa misli in trpi in se sprašuje, kaj bo prinesel čas. Potem vstane in dela svoj dan. Svoj del tega dne. Nerada prizna, da je ranljiva. Sploh noče biti! Pri njem je še nekako lahko bila, zdaj pa ne more več. Kaj sploh mislita!

Zdaj se je spomnila na onadva. Pred vojno, še daleč pred njo, sta hodila pomagat kosit k njenim. Prišla sta navsezgodaj, da so že ob svitu pele kose po travniku, da je, še mokra od rose, velika trava padala v znak. In zakaj sta hodila? Imeli so mošta, onadva pa sta rada pila. Veliko. Kako so ju pogrešali po vojni, ko nista prišla več blizu. Trdo je zarezala tudi v ta kos zemlje. Takšne misli, osamljeni spomini na davne čase, ki jih današnja mladina tako ali tako ne ceni. Jih ceni sama?

Spet je bila slabe volje, tokrat zaradi vse razdraženosti, ki jo je nosila v sebi. Spomin je dober toliko, kolikor te razdraži. In januarja ima rojstni dan. Tudi to je pomembno, tudi to jo lahko razdraži. Še naprej je ležala na soncu, ki je svetilo visoko na čistem nebu brez oblakov. Morje je mirno valovalo in bleščala se je premikajoča se ravnina modrine. Zlata sredi modre. Pogrešala ga je. Dobro, in zdaj ko ga je pogrešala, kaj?

Te muhe so ji šle še najbolj strašno na živce. Vrnila se je v hlad sobe, ki pa je izginil. Sobarica je pozabila zapreti okno in zdaj je bilo notri še bolj vroče kot spodaj. Za povrh je še pustila odprte zavese, da je sonce pripekalo. Še bolj vroče. Toda nekaj je bilo drugače. Že se je skoraj razjezila, ko je videla mrtve muhe. Sedem, na nočni polici poleg tiste nesrečne knjige. Skoraj bi spet znorela, toda mrtve muhe so jo navdale z veseljem. Hitro, hitro, hitro. Nastavila je sladki posladek, najverjetneje pajku, in odšla dol. Vesela. Prvič je bila vesela. Vsaj malo. Ali pa je bila samo ne jezna? Dovolj je bilo zanjo. To je vzela kot veselje. In njeno veselje se je skozi naslednje tri dni nadaljevalo. Muhe so umirale kot po maslu, mreže ni bilo nikjer. To je dober pajek, ki še počisti za sabo. Kako lepo.

Ko je tisti večer sedela pri mizi, se ji je pod noge zmotal pes. Oh. Takrat je bila šele jezna! Brcnila ga je, pa zgrešila in tako skoraj padla. Ko se je lovila, se je sama sebi zazdela naravnost smešna. Zdaj jo gotovo gleda ves svet. Kako je bila jezna. Sesedla se je v nekaj podobnega železnemu stolu z mehkimi sedali, skoraj iz platna, pa niso bila iz platna, ampak iz neke plastike, podobno. Jezna se je zazrla v morje. Pljuskalo je preko majhnih kamenčkov, ki še niso bili dovolj polizani za žabico. Morje še ni bilo dovolj dolgo tukaj! Zrla je v celino tam daleč, izginjala je v vročem zraku. V velike modre, zelene in sive gmote pustega gorovja, ki se je zlilo z morjem. To je bilo mirno. Dolgo. Pljuskalo je. Pogrešala ga je. Bila je jezna! Pila je svoj pomarančni sok in se zamislila, kako bi s starim čolnom na vesla odveslala malce od obale, malce naprej, in psu okoli vratu navezala kamen. Vrgla bi ga v morje! Da, to bi storila. Bila je jezna. Gledala bi, kako bi se njegov gobec potopil v belo morsko peno in izginil. Ko bi tako izginili tudi njeni problemi. Kako lepo. Bila je jezna. Da, utopila bi psa. Jezno je odšla po dvojih zavitih oranžnih stopnicah. Kako jezna. Kako jezna!

Soba, soba, soba … Bila je hladna. Tiha, brez muh. Teh že en dan ni bilo več. Kako lepo! Mir. Počasi ni bila več jezna. Prevalila se je v postelji na bok in gledala letalo na nočnem nebu. Bilo je čudno in lepo hkrati. Bela luč spredaj, zadaj, na straneh zelena in rdeča, vmes pa tema. Skoraj čista. In zadaj, nad morjem in celino, zvezde. Nad otokom jih ni bilo, saj so mogočne luči mesta svetile in bile nova zvezda. Je bilo to res dobro? Počasi in globoko je dihala, skoraj že brenče. Ob tej misli se je nasmehnila sama sebi. Da, zdaj je bila srečna. On morda zdaj leta nekje pod nebom …

Obrnila se je na hrbet in se zazrla v črn strop. Kaj zdaj? Popolna tišina. Potem pa tiho brenčanje. Vedno glasnejše. Samo še nekaj misli ji je šlo po glavi.

Kjer so ose, tam ni muh.

Ose gredo na sladko.

Ose ne pletejo mrež.

Ose ubijejo vse.

Os ne gojimo.

Osa ni ljubljenček.

Lahko bi bila …

Patetično.

Os ne gre peljati na sprehod.

Osa najraje piči v jezik.

Ko ji je ta v tihoti sobe zatekal, se je brenčanje izgubljalo skozi okno. Oh, bilo je glasno. Morda je bilo samo letalo, ki vzleta. To je res glasna stvar. Preveč glasna.